Nika je modna kreatorka, ustanoviteljica modne znamke Marija Moderna in kreativna direktorica za modne dodatke pri luksuzni znamki Timothy Oulton s sedežem v Hongkongu. Matjaž pa glasbeni urednik Vala 202, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Londona, ustanovitelj in urednik portala, namenjenega angleški nogometni Premier ligi. Glede na raznovrstnost in naravno dela, ki ga imata, njuno življenje nikakor ni enolično, kar sta nam zaupala med svojim zadnjim obiskom v Sloveniji.
Story: Z možem že 12 let živita in delata v Londonu. Spadata v krog tistih ljudi, ki so sledili svojim sanjam, in zdaj jih živita. So bili prvi koraki težki?
Nika: Na začetku seveda ni bilo lahko, saj je tako korenita sprememba vedno zahtevna in prinaša veliko izzivov. Nekateri so finančne narave, drugi imajo opraviti s prilagajanjem okolju. Zelo sva hvaležna, da nama družina stoji ob strani, vedno so nama pomagali, kot so le lahko. Poleg tega je bilo za naju lažje, ker sva se na tako pot podala skupaj. Nikoli nisva imela težav z domotožjem, niti s sprejemanjem nove kulture in posledično občutkom, da izgubljava vez s Slovenijo. Na te stvari gledava pragmatično: do Slovenije je dve uri z letalom, in če nama kaj res ne bi bilo všeč, bi se vedno lahko vrnila. Kljub temu pa sva, seveda, imela obdobje, ko sva res 'praskala', saj se v tako dragem mestu, kot je London, v začetni fazi zgodi, da pristaneš na robu. Imela sva obdobje pomanjkanja, garanja brez rezultatov in občutka, da izgubljava tla pod nogami. To se je pri nama raztegnilo na kar nekaj let. Deloma tudi zaradi recesije, ki je bila v Angliji enako težka kot pozneje v Sloveniji. A tudi to sva razumela kot obdobje, ki bo minilo. Ko sva prišla do najnižje točke, pa so se stvari naenkrat začele postavljati na svoje mesto, dobila sva več samozavesti in s tem tudi lažje zaznala priložnosti za rast.
Story: Oba sta vpeta v precej dinamično delo. Nika na ustvarjalnem, modnem področju, Matjaž na novinarskem, športnem. Kako spremljata delo drug drugega, kako se dopolnjujeta?
Matjaž: Niti ne gre za sledenje drug drugemu ali sprotno spoznavanje, s čim se zaposluje Nika. Prej gre za dejanski preplet najinega dela. Seveda je vsak od naju nad svojim delovnim pultom, kjer snuje svoje stvari. Vseeno pa delujeva tako blizu in tako povezano, da so vsi tisti moji pozivi "Prosim preberi, poslušaj to in to," ali pa Nikini, ko me nagovarja "Pridi pogledat, kako sem uredila barvno lestvico," ali pa "Kako stoji ta ovratnik," ali pa, kaj si misliš o "znaku, ki bo izvezen pod žepom", le zaključki procesov, ki sva jih prej zastavila in nato razvijala ob vzajemnih potrditvah. Gotovo sva do drugega tudi pogosto kritična. Načeloma pa zamisli za večino najinih del tako ali drugače, prej ali po tem, vzniknejo po resnem premisleku, vsaj del tega razmisleka pa je najina skupinska vaja.
Nika: Imava res srečo. Oba zanimajo stvari, ki se med seboj odlično prepletajo. Na primer, Matjaž ima razvit občutek za estetiko in moda mu je zelo blizu. Poleg tega ima strast do umetnosti, potovanj, zanima ga vse, kar je povezano z družbenim razvojem. Na drugi strani sem jaz ljubiteljica zvrsti glasbe, ki navdihuje tudi Matjaža, zanimajo me arhitektura, lepota bivanja, komunikacija. Do nogometa sem bila pred leti bolj zadržana, saj sem nanj gledala tako kot pač večina tedanjih kolegov. Zdel se mi je nadležen in preveč mačističen. Pozneje pa sem spoznala, da je nogomet, prav tako kot modna panoga, v prvi vrsti izredno razvejana in dobičkonosna industrija. Pritegnili so me zanimiv preplet športa in šovbiznisa, ustvarjanje drame in predvsem pozornost, ki jo imajo nogometni trenerji. Vedno sva seznanjena s tem, kaj dela drugi.
Story: Nika, že nekaj let ste vodja oblikovanja usnjenih modnih izdelkov pri britanski znamki Timothy Oulton s sedežem v Hongkongu. Vsak mesec obiščete Kitajsko. Kako je videti vaše delo na terenu tam in kako v Londonu?
Nika: To je zelo zanimivo vprašanje, ki mi ga za čuda postavljate prvi. Moj način dela se verjetno komu zdi čisto eksotičen, zna biti naporen, vsekakor pa mi je pisan na kožo. Kljub temu ostaja dejstvo, da je to nekaj, kar čaka mnogo ustvarjalcev v prihodnosti. Kitajska vse bolj išče kreativne ljudi, ki znajo razvijati blagovne znamke in izdelkom dodajati identiteto. Moj mesec je v povprečju razdeljen na tri tedne ustvarjanja v Londonu, to pomeni delo v domačem studiu. Jutra so navadno namenjena elektronski komunikaciji s kitajskim razvojnim oddelkom. Ko se njihove pisarne zaprejo, je pri meni še vedno začetek dneva, izkoristim ga za izvedbo skic, iskanje slikovnega gradiva ipd. Sledi delo za Marijo Moderno, občasno imava z možem sestanke o drugih skupnih projektih. Delovni dan prekine kakšen sprehod, morda obisk trgovine, sicer pa sva do poznega večera zatopljena v svoja opravila. Polet na Kitajsko organiziram kakšen teden pred odhodom; podjetje ima odličen sistem za rezervacije potovanj, ki so stalnica pri celotni mednarodni kreativni zasedbi. Navadno v Guangčou, ki je tretje največje kitajsko mesto, priletim v nedeljo zvečer, na letališču me čaka voznik, ki me zapelje v uro in pol oddaljen Gaoming. V ponedeljek se začnejo sestanki, pregled novonastalih vzorčnih modelov in korekcije. To se, skupaj z morebitnim obiskom različnih sejmov za kovinske dodatke in usnjene izdelke ali vmesnimi potovanji v Hongkong, odvije do odhoda nazaj v London. Navadno delamo od zjutraj do zvečer, pogosta so energetska nihanja zaradi časovnih razlik, včasih utrudijo tudi ekstremne temperaturne razlike. Ves čas komuniciramo v angleščini, delo je zelo dinamično in kreativno. Ko sem še študirala, so nam velikokrat dejali, da v resničnem življenju ne bo več tako luštno, saj nas bo kot oblikovalce čakalo bolj suhoparno delo. Pa je v resnici ravno obratno. To delo od mene zahteva absolutno kreativno predanost, računalnik uporabljam samo za komunikacijo, sicer pa skiciram in ilustriram z roko, duška si dajem pri eksperimentih in imam možnost, da snujem tudi koncepte, ki so zelo avtorski in unikatni. Taki izdelki se pozneje prodajajo v eni od naših trgovin v Hongkongu, ostali, bolj tržno naravnani in nosljivi izdelki pa v drugih trgovinah po svetu.
Story: S sestro Jano ustvarjate za omenjeno znamko Marija Moderna, katere ustanoviteljica ste. Mi zaupate kaj o tem?
Nika: Marija Moderna je nastala po zaključku magisterija na Central Saint Martins. Hecno, veste, ves čas študija sem sanjarila o tem, kako bom delala za kakšno od večjih modnih imen. Potem sem dobila ponudbo modne hiše Alberta Ferretti, a nekaj se mi ni zdelo prav. Tako sem ugotovila, da sem tu zato, da pustim svoj pečat. Najprej sem pomislila na blagovno znamko z lastnim imenom, pa se mi je vse skupaj zdelo malo prenagljeno in morda celo nadležno. Zamikala me je izgradnja brenda, ki bi z imenom vred predstavljal posebno zgodbo; svet ženske, ki je izrazito ženstvena, občutljiva in čuteča, obenem pa svobodna, neodvisna, sposobna, izstopajoča. In nastala je Marija Moderna. Jana je zadolžena za vizualno predstavitev znamke vključno s fotografijo. Jaz pa, poleg modnega oblikovanja in produkcije, nadzorujem tudi promocijo znamke. Sodelujeva z manjšo ekipo iz Slovenije in Londona. Vedno izhajava iz tega, da bi oblačila iz kolekcije nosili vsak dan - kar večinoma počneva - zato je ob specifičnem stilu in dokaj razgibani estetiki najino vodilo tudi funkcionalnost.
Story: Kakšni projekti so trenutno pri vas, Matjaž, v ospredju in kaj vas čaka v prihajajočih tednih?
Matjaž: Poletna kolekcija Marije Moderne bo maja naprodaj na Notting Hillu. Glede logistike morava postoriti še precej. Niko pred junijskim dopustom v Istri čakajo še tri poti na Kitajsko. Pred mano je zaključek sezone v Premier ligi. Ta se zdi v tem spomladanskem času pogosto še bolj naporna. Do srede maja bom obiskal še deset tekem. Nato sledi malce nogometnega zatišja, potem pa se začne evropsko prvenstvo v Franciji, ki bo zelo zanimivo. Analiza sezone na ambrofuzbal.co.uk sicer ne bo posebej zahtevna, moram pa prirediti gradiva za nagovor bodočih sponzorjev in podobno. Ob koncu meseca imava ne nazadnje tudi zmenek z najino vedno prijazno Rachel, ki je najin 'personal shopper'. Rachel nama bo svetovala pri nakupu garderobe za toplejši del leta. Računava na vsaj dve dodatni pomerjanji. V koledarju imam še pred koncem maja vsaj štiri koncerte, med temi tudi redek evropski nastop ameriškega raperja Maca Millerja. Se pa naglo približuje tudi sezona glasbenih festivalov na prostem. Še pred prvim, ki ga obiščeva vsako leto, to je Field Day v Victoria Parku, bova obiskala intimni recital jazzista Brandforda Marsalisa, ne nazadnje bova tudi prvi dopustniški večer preživela v Vidmu, kjer nastopi jazzovski kitarist Pat Metheny. Pozneje, to bo že sredi poletja, bova kar na treh glasbenih festivalih, ki bodo v mestu, to bodo Sunfall v Brixtonu, Citadel prav tako v bližnjem Victoria Parku in avgusta še festival Vision v Heckenyju. Slednji je, na srečo, le enodnevni dogodek. (smeh)
Story: Vajino življenje je polno zanimivih trenutkov. Kateri so tisti zadnji dogodki, ki so vaju zaznamovali? Kaj se vama je v zadnjem času zgodilo, če bi izpostavila pomembnejše trenutke?
Nika: Najprej pomislim na najino poroko, ki se je zgodila julija lani. Prijatelji so se šalili, naj vendar nikar tako ne hitiva. Ironično seveda, saj sva se za poroko odločila po 18 letih skupne zveze. A midva si pač rada vzameva čas. Bilo je zelo lepo; čustveno in romantično, elegantno. Civilna poroka je bila v Londonu, cerkvena pa v Sloveniji. Življenje se nama je spremenilo tudi, ko se je k nama zatekla muca Gabriella, ki je zdaj glavna gospodarica našega londonskega doma. Pred kratkim je moja sestra rodila čudovito deklico Lucijo, ki je v našo družino prinesla ogromno sreče. Letošnji mega dogodek številka ena je zagotovo ta.
Story: V Slovenijo se vračata skoraj vsake tri mesece. Pred kratkim sta bila znova doma. Kako je, ko se vrnete, in kakšne obveznosti vaju čakajo doma? So ti obiski bolj sproščujoči ali zaznamovani s kakšnimi sestanki?
Matjaž: Obiski naj bi bili sproščujoči, a taki niso nikoli. Vselej imava tudi več sestankov s sodelavci, partnerji, naročniki. Obisk moje matične glasbene redakcije in uredništva Vala 202 je kakopak nuja. Vmes pa so družinski obiski in, če le gre, tudi srečanja s čim večjim številom prijateljev. Če se ponudi še kak kulturni dogodek, ga za veseljem obiščeva. Ko vse to strneš v le nekaj dni, se ob koncu poti v domovino počutiš, kot da bi bil na dvodnevnem obisku Pariza prisiljen obiskati pet galerij, pri čemer nobene od njih ne bi smel zapustiti prej kot v desetih urah. Na letališču Brnik - vedno kot zadnja, ne moreva si pomagati - smukneva skozi check-in, začutiva neznansko olajšanje, četudi sva kaj pozabila vzeti, opraviti ipd. No, vsekakor je priti domov lepo, a v najinem primeru je to tudi naporno. Pa saj se zavedava, da obiski v Sloveniji za naju nikoli ne bodo sproščene počitnice.
Story: Kako v vsakodnevnem tempu najdeta trenutke za sproščanje? Kako najraje preživita dneve, ki so namenjeni zgolj vama?
Nika: Zavestno si enkrat tedensko vzameva čas zase, torej en dan, ki je samo najin. Imenujeva ga kulturni dan, saj izredno rada obiskujeva galerije in muzeje. Obisku ene od mnogo razstav navadno sledita čaj in tortica v kakšni še neodkriti kavarni. V Sloveniji pa zadnje čase odkrivava lepoto Bohinja. Zdaj lahko rečeva, da sva že redna obiskovalca bohinjskega Park Eco Hotela, kjer sva našla svojo oazo miru. Oba sva velika navdušenca nad njihovim wellnessom, rada si naročiva masažo, obiščeva savno. Če sva tam pozimi, bo Matjaž ta izlet izkoristil tudi za smučanje, meni pa takrat družbo dela knjiga, saj izredno rada berem. Sicer pa naju navdušuje tudi kuhanje. Sama fantaziram celo o tem, da bi se znova lotila pletenja. V ročnih delih sem spretna, zahtevajo sicer ogromno časa, a me je bogata londonska ponudba za ustvarjanje precej zamikala.
Matjaž: Kulinarika naju močno zaposluje in sprošča obenem. Zelo uživava tudi ob nakupih v različnih, na primer kurdskih, francoskih ali pa latvijskih delikatesah. Zadnje mesece sva najbolj navdušena nad libanonskimi recepti. Le vina in sploh alkohola ne uživava.
Napisala: MIMA
Fotografije: Primož Predalič
