Potem ko je leta 2009 širila svojo magijo po Križankah, se Morcheeba s karizmatično pevko Skye junija končno spet vrača v Ljubljano s Festivalom urbane kulture. Po letih premora so spet v polni formi, ravno izdajajo deveti album, ki ga napoveduje hit Blaze Away z Roots Manuvo, svoje evropsko festivalsko poletje pa bodo odprli v Ljubljani. Poklepetali smo z vodjo skupine, Rossom Godfreyjem.
Morcheeba se je v anale zapisala kot pionirka trip hopa (Trigger Hippie, blindfold), a se je s pesmimi Rome Wasn't Built in a Day, Enjoy the Ride, Wonders Never Cease in Everybody Loves a Loser hitro utrdila v popu in med vodilnimi koncertnimi imeni.
Story: Kako pomemben element je za vaše ustvarjanje ljubezen?
Zelo. Jimmy Hendrix in Bob Marley sta vedno opozarjala, da je treba govoriti in peti o ljubezni, ker sicer ljudje nanjo radi pozabijo. Sploh zdaj, ko se dogaja toliko groznih stvari in bi marsikaj lahko rešili že z malo več miru in razumevanja, delamo pa iz problemov samo še več problemov.
Story: Kaj pa besedila? Danes je v glasbi veliko hrupa, vi pa zgodbe pripovedujete na lep, nežen, mehak način.
Preden smo se tokrat sploh odpravili v studio, sva s Skye napisala kup pesmi, ki so bile izhodišče za novo ploščo. Pesem ti mora nakazati pot. Ustvarjanje glasbe je kot udomačevanje živali, nič ne moreš delati na silo, ampak z občutkom.
Story: Prvi singel Never Undo je značilna Morcheebina umirjena skladba, Blaze Away pa nakazuje vašo odrsko energijo.
Drži. Sodelovanje z Roots Manuvo je bolj drzna, energična skladba, moderen pristop k retro zvoku skupine Sly and the Family Stone. Izpostavil bi še balado Sweet L. A., ki jo zaznamujeta osamljen zvok piana in Skyin glas. V Paris sur Mer je z nami zapel francoski zvezdnik Benjamin Biolay, Kurt Wagner iz Lambchop je napisal super besedilo za pesem It's Summertime, v Mezcal dreams pa sem si dal duška s kitarskim solom, ki sem ga podložil s starimi analognimi sintetizatorji.
Story: Zanimivo, da ste se z Roots Manuvo našli šele zdaj, in to v Moskvi. Vsi ste vplivni londonski glasbeniki 90. let in novega tisočletja. Se res še niste poznali?
Ne, niti srečali se še nismo, s tem, da živiva blizu v južnem Londonu in sem njegov veliki oboževalec, všeč so mi njegov glas, njegova muzika in besedila, zdaj pa lahko dodam še, da je tudi zanimiv človek. Na festivalu v Moskvi, kjer smo se spoznali, sem mu predlagal, da me obišče. Po vrnitvi v London sem mu poslal osnovni beat in kitarski riff, na kar je napisal besedilo. Pol ure pred snemanjem je ugotovil, da ga je izgubil, hitro spisal nov tekst in dal skladbi tako energijo, da je čisto spremenila dinamiko plošče. Jasno pove tisto, kar mi ves čas sporočimo z več besedami in zvoki. Zelo je neposreden, kar nas je spodbudilo, da smo tudi mi bolj prvinski in neposredni. Zgodnje plošče Morcheebe so umirjene in počasne, kar je super za umirjanje. Zdaj pa smo čisto v nastopanju, kar pomeni, da moramo igrati hitrejšo glasbo z več energije, in danes se na naših koncertih sliši tudi kakšen kitarski riff več kot v preteklosti.
Story: S skladbo Love Dub s skupino Zion Train ste prekinili embargo na ustvarjanje reggaeja. Zakaj ste si sploh odtegnili reggae?
Dobro vprašanje. Res ne vem. Mogoče, ker se nam je zdelo, da zaradi tega zvenimo preveč ceneno. Kot belec lahko z igranjem reggaeja izpadeš trapast, smo pa vedno radi poslušali in igrali reggae, zato se mi zdi kar prav, da smo ga spet dodali.
Story: Koliko so novo ploščo zaznamovala potovanja? Paris Sur Mere, Sweet L. A., Mezcal Dreams, Set Your Sails ...
Vse to premikanje po svetu in igranje raznovrstne glasbe je precej vplivalo na izbor tem, o katerih pojemo. Odraščal sem v mali ribiški vasici in sanjal o tem, kako bom šel po svetu, kjer bom videl veliko eksotičnih in norih stvari. In to sem tudi doživel. Rad odkrivam svet. Veliko pojemo tudi o ljubezni in pa tem, da moramo biti strpni in razumevajoči, kaj je dobro za osebne odnose in širše sobivanje ljudi.
Besedilo: C. R. // Fotografije arhiv izvajalca in FUKSi, Marko Debello Ocepek, Mario Kristofič
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
