Modna kreatorka in ustanoviteljica modne znamke Marija Moderna, Nika Ambrožič Urbas, uživa v svojem kreativnem delu. Čeprav že nekaj let živi in ustvarja v Londonu, pa jo njene poti vsak mesec vodijo še na Kitajsko.
Razlog za nenehen obisk Azije je povezan s tem, da je Nika ob vsem delu še kreativna direktorica za modne dodatke pri luksuzni znamki Timothy Oulton s sedežem v Hongkongu. Čeprav je njen delovnik precej naporen, pa priznava, da ji je pisan na kožo.
"Delo tam je nekaj, kar čaka mnogo ustvarjalcev v prihodnosti. Kitajska vse bolj išče kreativne ljudi, ki znajo razvijati blagovne znamke in izdelkom dodajati identiteto. Moj mesec dni je v povprečju razdeljen na tri tedne ustvarjanja v Londonu, to pomeni delo v domačem studiu. Jutra so navadno namenjena elektronski komunikaciji s kitajskim razvojnim oddelkom. Ko se njihove pisarne zaprejo, je pri meni še vedno začetek dneva, izkoristim ga za izvedbo skic, iskanje slikovnega gradiva ipd. Sledi delo za Marijo Moderno, občasno imava z možem sestanke o preostalih skupnih projektih," pripoveduje.
Nika s sestro Jano ustvarja znamko Marija Moderna, katere zgodba je nastala čisto po naključju, in sicer po zaključku Nikinega magisterija na Central Saint Martins: "Ves čas študija sem sanjarila o tem, kako bom delala za kakšno od večjih modnih imen. Potem sem dobila ponudbo modne hiše Alberta Ferretti, a nekaj se mi ni zdelo prav.Tako sem ugotovila, da sem tu zato, da pustim svoj pečat. Najprej sem pomislila na blagovno znamko z lastnim imenom, pa se mi je vse skupaj zdelo malo prenagljeno in morda celo nadležno. Zamikala me je izgradnja brenda, ki bi z imenom vred predstavljal posebno zgodbo; svet ženske, ki je izrazito ženstvena, občutljiva in čuteča, obenem pa svobodna, neodvisna, sposobna, izstopajoča. In nastala je Marija Moderna." In pri tej zgodbi Niki pomaga njena sestra Jana. "S sestro Jano sva že od zgodnjega otroštva močno intuitivno povezani, pri nama nikoli ni bilo potrebnih besed; kot majhni deklici sva padli v skupni domišljijski sveti in tako preživeli cele dneve. Najin estetski okus je zelo podoben, kar nama omogoča, da ustvarjava iskreno in neposredno. Druga drugo spodbujava in navdihujeva," pove Nika.
Jana je tako zadolžena za vizualno predstavitev znamke vključno s fotografijo, Nika pa ob modnem oblikovanju in produkciji skrbi še za promocijo znamke. "Sodelujeva z manjšo ekipo iz Slovenije in Londona. Vedno izhajava iz tega, da bi oblačila iz kolekcije nosili vsak dan - kar večinoma počneva - zato je ob specifičnem stilu in dokaj razgibani estetiki najino vodilo tudi funkcionalnost. Največkrat se nama zgodi, da se zapičiva v kakšno blago, ki naju zaradi barve ali vzorca močno pritegne. To naju spodbudi, da se začneva pogovarjati o asociacijah in tako iščeva povod domišljijske zgodbe. V tokratni kolekciji je to ilustrirana džungla, ki se pojavlja na nekaj kosih. Zasnovali sva zgodbo o ženski, ki izhaja iz urbanega okolja, v srcu pa je to bitje del modernega plemena, pripadajočega naravi. Trenutno se kolekcija prodaja na internetu, s prodajo in odzivom pa smo zelo zadovoljni," razkrije oblikovalka.
Kreativno izražanje je Niki že od nekdaj vir navdiha. V zadnjem času pa tudi življenjski stil in svojevrstno poslanstvo. "Za nenehno ustvarjanje ne potrebujem kakšne posebne motivacije, saj je to del moje identitete, del mojega bistva. Tak pristop ima sicer skrite pasti, kot je težji umik od dela, ali pa bolj čustveno dojemanje tako vzponov kot padcev, a je vseeno zelo lep. Živim v zavedanju, da je moje kreativno ustvarjanje moje življenjsko poslanstvo. V mladostniškem obdobju sem to razumela bolj površinsko; torej, tu sem, da ustvarjam, uspem in poberem lovorike zmage. Zdaj pa - verjetno zahvaljujoč zrelosti, ki pride z leti - to poslanstvo razumem kot navdihovanje drugih, način spodbujanja mlajših kreativnih upov in seveda pomoč pri razvijanju poklicnih uresničitev drugih profesionalcev, s katerimi sodelujem. Sicer pa se vse začne in konča pri odnosu do lepote, ki je v mojem poklicu temelj vsega nadaljnjega ustvarjanja. Vidiki lepote in njena širina me zelo vznemirjajo. Rada jo raziskujem, saj izhajam iz osebnega prepričanja, da je lepo vse, ko to sprejmemo. To ni vedno mogoče, ker smo ljudje prikrajšani za moč objektivnega pogleda na svet. A ravno to nam omogoča, da vedno znova iščemo načine, kako spoznati resnico, zlasti v situacijah, ki se zdijo popolnoma nemogoče. Tako je tudi moje ustvarjanje. V na videz kaotični situaciji iščem smisel in iz njega luščim svoj iskreni izraz," pove Nika.
Znanje si je modna oblikovalka nabirala na prestižni univerzi Central Saint Martins v Londonu. Tujina ponuja veliko več znanja, kot ga je Nika našla na domačih tleh. Na žalost je domači trg še vedno premajhen, da bi umetniki lahko razprli svoja krila. "V Sloveniji na žalost ni elitnih fakultet, ki bi odprle poti do prestižnih položajev. Med fakultetami ni prave konkurence. Če si nadarjen, greš na likovno akademijo, če hočeš biti novinar, se vpišeš na FDV. Potem je tu vprašanje delovnih mest. Si predstavljate, da bi katera od slovenskih tekstilnih tovarn iskala kreativnega direktorja, na intervju povabila tudi kandidate iz Italije, Anglije, jim bila za to pripravljena pokriti življenjske stroške in jim dati konkurenčno plačo? Verjetno težko. Sploh ker se zatakne že pri iskanju teh tovarn. Kje je zdaj slovenska tekstilna industrija, kje so močni kreativni studii? Od tu izhaja odgovor na vprašanje, zakaj vsi mladi nadarjeni Slovenci sanjajo o tujini. Sploh ne gre za pregovorno narodno zavist ali nazadnjaštvo. To je čisto posploševanje in hujskanje. Slovenci znamo biti dovolj kolektivni, da lahko ustvarimo odlične projekte, smo pa zelo šibki na področju menedžmenta in marketinga. Težava je torej v tem, da v Sloveniji ni več kreativne industrije, ki bi zaposlovala in pri tem ti ne pomaga nobena, še tako prestižna diploma," pojasni.
In vse to je tudi razlog, da Nika živi in ustvarja v Londonu. A premik v tujino tudi zanjo ni bil lahek korak. "Takrat bi vam verjetno dala drugačen odgovor, saj me je v svoji značilni ambicioznosti gnala želja po uspehu. Pozneje sem pomislila, da se pravzaprav nisem nikoli videla kot nekoga, ki se je preselil v tujino, ampak sem vedno razumela, da sem odšla v London. Zame torej ni šlo za tipično zgodbo, ko greš na tuje iskat boljše možnosti. Zgodilo se je, da sem poslušala notranji glas, ki mi je govoril, da se bo v Londonu nadaljevala moja življenjska zgodba. Seveda je skoraj krivično trditi, da ob tem nisem hrepenela tudi po - z ljubljansko sceno popolnoma neprimerljivih - možnostih za razvoj kariere. Kot magnet me je privlačilo mesto z moderno arhitekturo, mnogo drugimi inspiracijami ter z mednarodnim značajem in kozmopolitskim duhom. Začutila sem, da je prišel čas. Pa se takrat niti nisem mogla kaj dosti pritoževati, saj sem živela precej udobno življenje, bila sem uspešna in suverena v svojem delu. Tako je vsaj vse skupaj delovalo navzven, v notranjosti pa sta v meni naraščala nezadovoljstvo nad lastnim kreativnim izživljanjem in tudi strah, kaj bo z mojo kariero v prihodnosti. Slovenija se mi je od nekdaj zdela zelo majhna - govorim o poklicnih možnostih - in tudi Slovencev nisem nikdar dojemala kot naroda, ki bi bil, vsaj za moja pričakovanja, zrel za prave inovativne, kreativne rešitve. Nisem si predstavljala, da bi bila vse življenje stilistka, saj me je vleklo v kreiranje, poznala pa sem usode kolegov iz modnega posla, ki so se z oblikovanjem komaj preživljali. To, da izdeluješ kreacije za priložnostne modne revije, položnice pa si plačuješ s čisto drugim poklicem, se mi je zdelo nesprejemljivo. Želela sem živeti od svojega kreativnega ustvarjanja, in to dobro. V Londonu se počutim zelo sproščeno, okolje name deluje nadvse spodbudno, našla sem svoj prostor pod soncem. Z leti pa se nisem razvila le kreativno, ampak tudi osebnostno, kar je še pomembnejše."
Teta nečakinji Luciji
- Nikin zadnji obisk v Sloveniji pa je bil povezan s prav posebnim dogodkom, saj je postala teta nečakinji Luciji. "To je res neverjeten občutek; spremljati svojo sestro skozi obdobje nosečnosti, jo opazovati in z njo čakati na veliki trenutek. Ko smo skupaj z družino prvič zagledali malo Lucijo, nam je šlo od sreče na jok, vsem po vrsti. Jano res občudujem, zdi se mi zelo pogumna. Zdaj je na porodniškem dopustu, a najina Marija Moderna ne miruje; že prej sva vse lepo pripravili, računajoč na Janino odsotnost. Jaz skrbim, da zdaj vse poteka utečeno in da se ne ustavljamo. Moj čas materinstva še pride, ne vem, kdaj bo na vrsti, do tedaj pa bi rada ustvarila največ, kot se da."
Kaj ima Nika najraje
- Čeprav Niko nenehno obkrožajo najnovejše modne smernice, nam je zaupala, kateri kosi jo najbolj prepričajo. "Daleč najbolje se počutim v tajliranih krojih, lepo izdelanih oblačilih in visokih petah. Na prigovarjanje Matjaža (soproga, op. a.) sem pred leti popustila in zdaj včasih obujem tudi superge, a priznam, da jih ni čez klasične salonarje. Tudi sicer se mi zdi, da mi najbolj pristaja klasična ženska silhueta, torej ozek pas, krilo do kolen in ne preveč globok vratni izrez. Vedno dodam tudi nekaj kosov nakita, še zlasti rada imam občutek, da mi na zapestju poplesuje nekaj zapestnic, pa tudi 'statement' prstani so moja strast. Obožujem barve, razen mogoče rjave, čeprav spet odvisno od kombinacije. Pri črni sem veliko bolj zadržana; če bi bila v celoti oblečena v črno, bi me pobralo od depresije. Pred leti sem odkrila, da imam barvno sinestezijo, kar je razložilo moj nenavadni način, da si vse zapomnim prek barvnih odtenkov, pa tudi opazna nihanja v razpoloženju, ki jih lahko sproži določena barva."
Napisala MIMA
Fotografije Primož Predalič, osebni arhiv
