Nika Ambrožič Urbas: V tisto, kar izrečeš, moraš verjeti

Nika Ambrožič Urbas: V tisto, kar izrečeš, moraš verjeti (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
1. 6. 2018

Z modno kreatorko, ustanoviteljico modne znamke Marija Moderna, kreativno direktorico za modne dodatke pri luksuzni znamki Timothy Oulton s sedežem v Hongkongu in žirantko šova Zvezde plešejo sva poklepetali o modi, moških, odnosih, knjigah, družbenih omrežjih, ljudeh in še marsičem ...

Po številnih intervjujih imam včasih občutek, da me nič več ne more presenetiti ... A sem se uštela. Vstopim v restavracijo, kjer zagledam njo. Elegantno prepletena figa svetlih las, iskiv pogled in nasmeh, popolna in ženstvena oprava, visoke pet, rdeča šminka in energija, ki se v trenutku prelije vate. Vljud­no in sproščeno z gracioznimi gibi pokliče natakarja, da nama postreže s tipično angleško hladno toplo sladico z jagodičevjem. In ko v pravilni slovenščini izreče prve stavke, ki z ekspresivnimi prisodobami prikličejo na obraz predstavo slehernemu, vem, da sem spoznala pravo damo v vseh pogledih. Ob tako edinstveni in občudovanja vredni osebi so šle ure mimo naju kot sekunde.

So 'nikizmi' vnaprej pripravljeni ali sproti izmišljene besedne zveze in opisi, ki pridejo sami od sebe?

Vnaprej so pripravljeni toliko, kolikor človek vnaprej razmišlja o stvareh. Imam občutek, da se mi skozi tok življenja nikizmi ves čas shranjujejo v glavi, s čimer ima verjetno opravka tudi moja pretekla vloga stilistke, ko moraš ves čas kombinirati stvari. Bil je dolgoleten proces, ki je zdaj skupaj z mojo željo po izražanju prišel na plan. Ne morem jih pripravljati vnaprej, saj bi s tem izginil čar. V tisto, kar izrečeš, moraš verjeti. To pa se zgodi le, če pride spontano.

Veliko berete. Katera knjiga je trenutno na vaši nočni omarici?

Imam jih cel kup, med njimi tudi knjige, ki sem jih že prebrala in jh zdaj berem še enkrat, potem knjige, v katerih si želim prebrati samo kakšen odlomek, in iz tega nastane branje cele knjige. Alkimista denimo sem prebrala že večkrat, ker se mi zdi, da pride obdobje, ko ga moraš. Zdaj s sabo ravno nosim otroško knjigo Popravljalnica sanj Bine Štame Žmavc. Zelo rada imam Nobelove književnike, visoko literaturo, včasih pa me prevzame tudi otroška literatura, saj zelo preprosto, neposredno pove več, kot smo si odrasli sposobni razložiti s tisoč besedami. Poleg tega pa se ne sramuje izražanja čustev tako, kot se včasih odrasla literatura, ki mora vsako stvar intelektualno upravičiti.

Katera je za vas najlepša angleška in katera slovenska beseda?

Najlepša slovenska beseda je eleganca. V njej odzvanja vse tisto, kar moraš v tistem trenutku slišati, in res lepo zdrsne z jezika. Najlepša angleška beseda pa je love (ljubezen, op. a.). Je kratka, iskrena in v vseh mogočih kombinacijah. Včasih si želim, da bi tudi Slovenci imeli za pojem ljubezen še kakšno takšno besedo, ki pove vse in ni vezana samo na intimno doživetje, ampak tudi na veselje, navdušenje. V angleščini lahko mirno rečeš: »I love this parfume.« V slovenščini pa ne moreš reči »ljubim ta parfum«, ne da bi to zvenelo malce čez rob. Poznam veliko parov, ki so potrebovali več let, da so izrekli besedi ljubim te. Midva z možem sva si že na začetku zveze rekla, da si bova govorila »ljubim te«, in ne »I love you« ali »rad te imam«. To rečeš prijateljem. Na začetku nama je bilo malo smešno in čudno hkrati. Slovenci se drugače izražemo, živimo v okolju, ki ne spodbuja tovrstnega izražanja. No, potem sva se na to navadila in si zdaj večkrat na dan to izrečeva.

Kjerkoli se pojavite, pustite močan pečat, tako s podobo kot z energijo. S čim pa človek na vas naredi največji vtis?

Prav gotovo s prijaznostjo in z nasmehom. Ljudje ne bi smeli izgubili svoje odločenosti, da bodo prijazni in da bodo svetu dajali dobro energijo. Za take osebe sem pripravljena narediti vse, saj me v življenju naprej žene človečnost, medtem ko je prijaznost ena ključnih vrlin, ki jih imamo ljudje.

Ste srčna in občutljiva oseba. Katere stvari se vas najbolj dotaknejo?

Zelo se me dotaknejo preproste stvari. Ved­no imajo opravka s čustvovanjem, ker sem zelo čustvena oseba. Ne prenesem, da se komu zgodi krivica. Ne maram vpitja, prepiranja, nasilja. Zelo hitro absorbiram stvari, zato ne gledam več poročil.

Letos boste stari 40 let. Se bojite staranja?

Staranja se sploh ne bojim, ampak se ga veselim, saj se mi zdi poseben privilegij. Ko si starejši, se ti ni treba nikomur opravičevati za to, da si, kakršen si. Za sabo imaš prehojeno pot, usvojil si tisto najpomembnejšo sestavino, zaradi katere smo tu na zemlji – modrost. Modrosti ne zamenja noben še tako lep in napet obraz. Gube so stvari, ki me ne zanimajo. Še nihče ni dobil spomenika, ker je imel napeto kožo. Ljudje na svetu puščamo drugačne pečate.

Se vam zdi, da je v današnjih časih težje biti ženska ali moški?

Mislim, da je bistveno lažje biti ženska kot moški. Zelo se zavzemam za pravice žensk in verjamem, da se jim na veliko delovnih mestih še vedno delajo krivice, ne smemo pa pozabiti, da živimo v časih, ko nam je omogočeno marsikaj in še tisto, kar nam ni, si imamo pravico izboriti in družba nas posluša.

Kateri je najboljši modni nasvet, ki ste ga dobili, in kdo vam ga je namenil?

Največ dobrih modnih nasvetov sem dobila od svoje mame. Dolgo si tega nisem hotela priznati, zdelo se mi je, da sem preveč ekstravagantna za to. A mame so ženske, ki so prehodile točno to pot, po katerih hodimo me za njimi, s to razliko, da so one že izluščile bistvo svoje biti. Moja mama je vedno rekla, da z dobrimi pepita hlačami in črnim pulijem ne moreš nikoli zgrešiti. Naučila me je, da je manj več in da je včasih preprosto treba biti zvest eni dobri frizuri, ne pa eksperimentirati in iti v skrajnosti.

Dajete vtis, da imate ostro oko, ki opazi sleherno podrobnost. Kateri so največji modni kiksi, ki jih opazite na ulici?

Največji modni kiks je predvsem način, kako se modni kosi negujejo. Zelo me moti, ko vidim ljudi v plaščih z zašitim razporkom, pa nalepke na podplatih čevljev, deklaracije, ki še visijo iz torbic. Sicer pa sem glede tega zelo liberalna in le redko se mi zgodi, da hodim po ulici in opazujem, kaj ima kdo oblečeno.

Nika Ambrožič Urbas: V tisto,  kar izrečeš, moraš verjet

Kateri je najbolj nepogrešljiv modni dodatek in kateri najbolj precenjen?

Čeprav sem tudi oblikovalka torbic, moram priznati, da je ravno ta kos najbolj precenjen. Namen torbice je, da elegantno in diskretno s sabo nosiš stvari, ki jih potrebuješ, in ne da se izpostavlja kot trofeja. Najbolj podcenjen modni dodatek je bižuterija. Ženske ji posvečajo premalo pozornosti. Na trgu je veliko čudovitega nakita in popolnoma zmotno je mnenje žensk, da se morajo vsi kosi nakita ujemati v kompletih.

Kako gledate na modne smenice?

Modne smernice ignoriram in jih tudi preziram. Velikokrat so same sebi namen in niso narejen z mislijo na žensko. Bistvo ženske je njena edinstvenost in težko je najti modo, ki bo pristajala vsem. Nikakor ne razumem trenda visečih tunik, prevelikih oblačil, prosojnih oblek in nahrbtnikov. Trendi s sabo prinesejo slabšo kakovost, mislim pa, da smo ljudje na svetu prekratek čas, da bi se ukvarjali s slabšo kakovostjo.

Ali drži, da si stajlinge pripravite že več mesecev vnaprej?

Res je. Na začetku sezone si vzamem dva, tri dni časa in napišem seznam, katera oblačila sodijo h katerim čevljem, kar na koncu popestrim še z izbiro nakita. Skiciram si tudi približno pet make upov na sezono, ki se bodo ujemali z izbranimi videzi. Osrečuje me, ko se pred mano ustvarja vedno nova modna podoba.

Katera je največja modna ikona iz preteklosti in katera iz sedanjosti, seveda če dandanes modne ikone sploh še obstajajo?

Modne ikone so tudi danes, a ne več na način, kakršen so bile včasih, ko smo še verjeli, da se modna ikona oblači sama. Danes vemo, da je v ozadju marketing in s tem draž izgine. Seveda so nekatere modne ikone, kot sta Audrey Hepburn in Grace Kelly, večne, a takrat so bili drugačni časi, saj smo verjeli le eni zgodbi, danes pa nas je Instagram naučil, da ena podoba ni dovolj. Tako modna ikona, ki bi jo častile vse ženske tega sveta, ne obstaja več. Osebno sem sicer navdušena nad oblačenjem zdaj že pokojne angleške urednice Isabelle Blow, ki je ustvarila umetnost prek svoje vizualne podobe, pri čemer se nikoli ni obremenjevala s svojo lepoto. Z veseljem pogledam tudi slog novinarke Anne Wintour, ki čeprav ima svoj kodeks oblačenja, še vedno zelo kreativno vnaša fine izstopajoče elemente, recimo nakit.

Ali je Nika kdaj v razvlečeni trenerki, z mastnimi lasmi, iz njenih ust pa pride tudi kakšna sočna kletvica?

Vsekakor. Nisem svetnica, čeprav se trudim, da bi bila ta kletvica izrečena ob čim manjšem občinstvu. (smeh) Trenerk ne nosim, imam pa dneve, ko gre Nika Urbas na dopust, in to mi zelo prija. Všeč mi je, da se brez ličil in s figo na glavi v preprostnih natikačih sprehajam po stanovanju. Nanesem si masko za obraz, se zleknem na kavč in si rečem, hvala bogu, da me nihče ne opazuje.

Kakšen pa je vaš odnos do družbenih omrežij, ki imajo v družbi vse večji vpliv in doseg?

Socialna omrežja se mi zdijo super stvar, a jih je treba imeti pod kontrolo. Facebooka nimam več, saj se mi je zdel neestetski in kičast. Ni mi všeč niti koncept tega, da moraš odobriti prijateljstvo, najbolj pa me je motilo to, da ljudje na vse možne načine izražajo svoja politična in verska prepričanja. O teh temah nerada razpravljam, če pa že, potem rada preberem mnenje strokovnega političnega komentatorja in se ne spuščam v debate ljudstva. Zdi se mi, da te s sabo ne prinesejo ničesar konstruktivnega, ampak eno samo negodovanje. Sem pa zaprisežena uporabnica Instagrama, kjer zelo rada delim svoje modne zgodbe. Tudi Twitter imam, ampak sam zadnje časa zelo lena pri tvitanju.

Doma imate mačko. S katero živaljo pa se sicer najbolj poistovetite?

Z orlom. Sposobnost letenja je lastnost, za katero obžalujem, da je ljudje nimamo. Moje najljubše sanje so tiste, v katerih letim. Orel je žival, ki vse opazi, ima zelo oster vid, nič mu ne uide, v sebi skriva močno prezenco in je tudi fizično močna žival. Jaz imam tudi zelo opazen nos in orel ima lep, fin kljun. Naključje? Morda. (smeh)

Obožujete Anglijo, kjer tudi živite. Kaj imajo Angleži, česar Slovenci nimajo?

Angleži imajo eleganco in smisel za humor. Hiba Slovencev je, da se ne znajo norčevati iz sebe. Hitro so užaljeni in hkrati prepričani, da je smisel frajerstva v tem, da si dobro privoščiš nekoga drugega. Pa ni res! Dobro si moraš privoščiti sebe, ne smeš se jemati preveč resno. V Sloveniji manjkata tudi občutek za eleganco pri komunicranju, spoštovanju bontona in finost, ki jo narobe povezujemo s statusom. Zmotno mislimo, da je fin tisti, ki je bolj bogat, bolj uspešen in ne opazimo, da je fin lahko tudi siromak. Ta prefinjenost, ki mu je prirojena, nosi v sebi, gre za nekaj, kar ga popolnoma odvrača od česarkoli vulgarnega, nastopaškega.

Nika Ambrožič Urbas: V tisto,  kar izrečeš, moraš verjet

Ali spremljate dogajanje okoli angleške monarhije?

So ljudje, ki trdijo, da je to preživeta stvar, da nima več zveze z modernimi časi. A dejstvo je, da angleška monarhija drži raven družbe. Angleška monarhija kaže, kaj lahko denar naredi v najlepšem pomenu besede, saj vzdržuje protokol in bonton. Razlika med angleško in drugimi monarhijami je tudi v tem, da se angleška ne sramuje tega, da ima pop status.

Vam je bližje njihova Kate Middleton ali Meghan Markle?

Obe sta mi zelo všeč. Z nobeno se seveda ne morem poistovetiti, saj izhajata iz povsem drugega okolja. Občudujem pa vsako po svoje. Kate je zelo elegantna, omikana in se dobro zaveda svoje funkcije. Z vsem srcem je sprejela vlogo, ki ni tako laskava, kot se na prvi pogled zdi. Ima zelo dober slog, krasno pričesko. Meghan pa je njeno nasprotje. Je bolj očarljiva, rada klepeta in prinaša v monarhijo prijetno svežino.

Veliko lepega je slišati tudi o vašem odnosu z možem, s katerim sta si zelo podobna. Torej pri vaju ne drži tisti rek, da se nasprotja privlačijo?

Na začetku je bilo tako, da je vsak od naju imel nekaj, s čimer se je drugi lahko poistovetil. Matjaž sicer izhaja iz drugačnega okolja kot jaz. Je iz ločene družine, bil je uporniški fant, frajer, ki je hodil na žure. Jaz pa izhajam iz tradicionalnega okolja, hodila sem k maši, vzgojena sem bila, da se moram obnašati, kot se za dekle spodobi. Kljub temu sem v sebi skrivala nekaj uporništva, v čemer sem se zelo hitro našla z Matjažem. Zdi se mi, da si partnerja, ki sta si blizu in dobro komunicirata, s časom postajata vse bolj podobna. Skupaj sva že 20 let in še vedno sva zelo zaljubljena, kar je skorajda čudež. Je pa res, da si na začetku drugače zaljubljen kot pozneje. Sprva se ti sploh ni treba truditi, vse pride organsko. Na neki točki pa se začneš ljubezni vse bolj zavedati, zanjo se moraš odločit. Res se izgubi nekaj žara, a pride večno spoštovanje.

Po vašem pripovedovanju se zdi, kot da živite pravljico. Imate občutek, da vam ljudje to zavidajo?

Res živim pravljico. Seveda moje življenje ni popolno v tehničnem smislu, nikogaršnje ni. Popolnost življenja je v nepopolnosti. Tudi jaz imam svoje demone, težave, stiske, strahove. Cel kup stvari je, ki si jih še želim uresničiti. Želim si ustvariti uspešno blagovno znamko, biti direktorca v podjetju, ki bi zaposlovalo 500 ljudi ali več. Pot pred menoj je odprta, a ni lahka, čeprav verjamem, da sem na ta svet prinesla vse, kar potrebujem za uspeh. Moj vsakdan je težek, fizično naporen. Se pa zelo zavedam tega, kar imam. Glede nevoščljivosti pa moram priznati, da je sploh ne opazim in zanjo nisem občutljiva. Če ljudi, ki so nevoščljivi, ne bi bilo strah lastnega poraza, potem bi tudi oni privoščili vse najboljše.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Primož Predalič

Priporočamo