Trideset let mineva od nastanka legendarne skupine Obvezna smer, ki je zaznamovala slovensko glasbeno sceno s prepoznavnim vokalom in vsestransko glasbeno razgledanostjo. Fantje, ki od nedavnega nastopajo v osveženi zasedbi, pa so prepričani, da bodo po zgledu nekaterih tujih zapriseženih rokerskih skupin vztrajali vsaj še 30 let.
Kako se spominjate svojih začetkov?
Toni: Sicer sem član skupine z najdaljšim stažem, čeprav je skupina obstajala že pred mojim prihodom – fantje so bili že izbrani, le da takrat še niso imeli imena. Takrat sem služil vojaški rok v Beogradu in prejel pismo, ali bi se jim pridružil kot pevec. Ker sem bil v tistem času priljubljen zaradi petja s Heleno Blagne v skupini Sibila, sem imel na mizi kar nekaj ponudb, zato sem se po vrnitvi iz vojske odločil, da bom poslušal vse ansamble in šele nato izbral tistega, v katerem bi nadaljeval glasbeno pot. Za Obvezno smer sem se odločil, ker so vokalno odlično zveneli. Ime pa smo dobili zelo spontano, ko smo se vračali iz Gorenjske in na poti podrli znak, ki je zapovedoval obvezno smer. (smeh) Kakšno leto smo nastopali po veselicah in hotelih, ko se nam je ponudila priložnost za sodelovanje na Pop delavnici leta 1986, kjer nas je presenetljiva zmaga izstrelila na glasbeno sceno.
Pa je bilo v zlatih glasbenih časih lažje doseči preboj in uspeti?
Toni: Bilo je veliko več posluha za slovenske bende. Ko smo bili priljubljeni, so bila vsa vrata na stežaj odprta. Na primer, poklical sem na radijsko postajo, prinesel naš cede in skladbe so se brez težav predvajale na radijskih valovih.
Robi: Je pa treba poudariti, da sta bili takrat v Slovenji le dve oziroma tri radijske postaje, pa še te nacionalne.
Kdaj ste se pa potem vi pridružili skupini?
Robi: Spomnim se, da sem jih videl na Pop delavnici. Takrat sem bil star 18 let in rekel sem, da če v kakšnem bendu ne bi želel igrati, je to prav ta. (smeh) Z mamo sva sedela na kavču in Obvezna smer je bila prva na odru. Moj komentar je bil, kdo je spustil tega pevca na oder. Toni je bil namreč oblečen v hlače na rob in havajsko srajco, kar je bilo sicer v modi, ampak jaz sem bil zaprisežen roker s spranimi kavbojkami in se nekako nisem poistovetil z njimi. Mama je napovedala njihovo zmago, jaz pa nisem imel potrpljenja počakati do konca, zato sem šel ven in šele naslednji dan izvedel, da so na presenečenje vseh zmagali prav oni. No, usoda je hotela, da so se naše glasbene poti leta 1995 združile. Te zgodbe jim sicer na začetku nisem povedal, sem raje počakal, da se malo spoznamo. (smeh)
Toni: Ne bom pozabil trenutka, ko me je pokojni Franc Košir iz Avsenikov našel po enem od nastopov in rekel, da smo zagotovo ena od najboljših skupin v Sloveniji. In da je med vožnjo v München, ko je slišal našo skladbo Srce je popotnik, vedel, da bo zmagala na festivalu.
Robi: Danes si sploh ne predstavljam, da bi našli tako konkurenco na enem mestu. Navsezadnje so bili Obvezna smer neznani glasbeniki med samimi velikani, kot so Gu Gu, Hazard, Moulin Rouge, Irena Tratnik itd. – sama velika imena slovenske glasbe. In to, da je zmagal t. i. outsider, je nekaj nepredstavljivega.
Vsa leta ste bili prisotni na glasbeni sceni, čeprav se zadnje čase niste tako izpostavljali. Kaj ste počeli?
Toni: Leta 2000 smo izdali zadnji album in do takrat smo bili kar dejavni. Potem smo malce poniknili, vsaj v tem medijskem pogledu, vendar glasbe nikoli nismo v celoti opustili. Preusmerili smo se na igranje na veselicah, porokah in drugih zaključenih praznovanjih, nekako se je pojavil trend, da na dogodkih zaradi pomanjkanja denarja niso želeli imeti več celotnega benda, ampak samo trio. Prilagodili smo se željam in naprej delovali kot trio brez bobnarja, pri čemer nam je igranje skozi leta olajšala tudi tehnologija, vseeno pa smo prisegali na nastopanje v živo.
Kdaj ste potem znova nastopili v povečani 'prvotni' zasedbi?
Toni: Znova smo se začeli uigravati pred tremi leti v lokalu Špelca, potem smo nastopali v hotelu Belvi na Šmarjetni gori pri Kranju, in ker smo zelo vsestranski, kar se izvajanja glasbenih žanrov tiče, so nas povsod sprejeli odprtih rok. Ponudbe so začele kar deževati.
Robi: Posledično smo začeli nastopati po velikih odrih, tudi lanski december je bil takšen, kot takšnemu bendu pritiče. Igranje pred množicami je res nekakšno adrenalinsko doživetje.
Pa ste takoj prišli nazaj v formo?
Robi: Smo potrebovali kar nekaj časa. Niti ni problem v znanju, bolj v tem, da smo se morali znova povezati oziroma, po domače povedano, 'povohati'. (smeh) Pridružil se nam je nov bobnar Andrej Smrekar in že na prvem nastopu nam je šlo dobro, seveda pa ta kemija ne pride čez noč. Iz špila v špil nam je šlo bolje in tako se tudi zaupanje in samozavest dvigneta. Niti ni pomembno, ali je glasbenik virtuoz na instrumentu, pomembno je, da skupina diha kot eno. Navsezadnje tudi Rolling Stonesi niso profesorji, pa veljajo za najbolj ikonične rokerje. Svež veter je k nam prinesel tudi naš najmlajši član Matic, ki je nekako poskrbel za to mladostno svežo energijo.
Toni: Z vsem tem so tudi naši cilji postali veliko višji, nekako smo dogovarjanje za nadaljnje nastope zaupali priznani agenciji Gig. Mislimo, da smo še vedno prepoznavni in zanimivi, a v današnjih časih brez dobre podpore seveda ne gre. Naše stare uspešnice še danes poje tako staro kot mlado.
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
