Sonja Javornik iskreno: "Ko sem bila poročena, sem večkrat ravnala bolj preudarno in se nisem zapletala ob malenkosti"

Kaj je bilo tisto, kar vas je prepričalo, da ste sprejeli ponudbo za sodelovanje v šovu?

Pred dobrim letom sem razmišljala o svojem delu in se nekako vdala v usodo, da očitno pravih izzivov ne bo več. Da bom pač počela, kar delam, dokler bo pač šlo in to je to. Res si nisem mislila, da se bom pri 50-tih vrnila na televizijo, sploh pa ne v takšni vlogi.  

Na televiziji ste namreč nekoč vodili glasbeno oddajo, kajne?

Res je, novinarsko kariero sem še v gimnaziji začela hkrati v tiskanih medijih in na televiziji, kjer sem potem vodila tedensko glasbeno oddajo, sem pa na televiziji bila tudi urednica vsakodnevnega popoldanskega programa, pa scenaristka dokumentarnih filmov in še marsikaj.

Pred kamero se torej znajdem, ampak v tej oddaji je seveda veliko bolj pomembno moje poznavanje medosebnih odnosov in komunikacije, ki je itak največkrat glavni problem v odnosih. Ko sem torej dobila ponudbo, sem se zelo razveselila, saj se mi je zdelo, da je to priložnost, kjer lahko resnično pokažem vse, kar znam.  

Kaj ima poznavanje odnosov skupnega z novinarstvom?

Novinar, ki dolga leta pokriva zunanjo politiko, postane strokovnjak na tem področju, kar spomnite se Jurija Gustinčiča. Če imaš torej dolga leta priložnost, da sprašuješ strokovnjake na nekem področju, če dobivaš najnovejše informacije neke stroke, potem si gotovo tam dobro podkovan. Ker so mene vedno zelo zanimali odnosi, sem postala dobra svetovalka mojim prijateljem in znancem.

Seveda so me odnosi zanimali, ker sem si želela idealne zveze, ker nisem želela konfliktov z bližnjimi … Raziskave pravijo, da nas samo dobri odnosi z bližnjimi lahko osrečijo na dolgi rok in jaz v to trdno verjamem, zato se mi je zdela ta tematika tako pomembna, da sem prebrala kar nekaj literature, predvsem pa sem svoj novinarski poklic izkoristila, da sem lahko iz prve roke izvedela vse, kar me je o tem zanimalo, od strokovnjakov in drugih zanimivih osebnosti.    

Sami ste šli skozi kalvarijo zakona. Ali to pomeni, da v zakon ne verjamete več?

Nikoli nisem imela prav posebne želje po poroki. Verjetno tudi zato, ker sta se moja starša ločila in se mi je zato zdelo, da poroka ni nobena garancija za uspeh zveze. Govorila sem, da je to samo papir. In se potem zaradi papirjev poročila, saj je bilo tako življenje v Beogradu, kamor sem se preselila k možu, tako bolj enostavno.

Zagotovo se z njim ne bi poročila, če bi tudi on živel v Sloveniji, saj potem ne bi razmišljala o vizah, zavarovanjih. Ampak priznam - ko sva bila poročena, sem večkrat ravnala bolj preudarno in se nisem zapletala ob malenkosti, saj sem si rekla, da če se je z mano - za razliko od žensk prej - poročil, da je to torej dokaz neke globje povezanosti. Poroka mi je torej dala večjo stabilnost, sigurnost. Zato zakona ne izključujem, čeprav se je moj končal z ločitvijo.  

Slabe izkušnje vas torej ne ustavijo?

Prijateljice so mi večkrat rekle, da so prav presenečene, ko sem v novo zvezo zakorakala morda malo naivno, navdušeno, brez neke previdnosti, ki jo sicer vidimo pogosto tudi v oddaji Poroka na prvi pogled. Seveda to ne pomeni, da nisem kdaj reagirala prehitro, preostro, ker sem imela kakšne pretekle rane, ampak kolikor sem lahko vplivala, sem v vsako zvezo šla z optimizmom, vero v najboljše.

Seveda sem bila pogosto razočarana, ampak to jemljem kot del življenja. Z leti sem si vedno lahko rekla: če sem preživela po prvi zvezi, ko sem resnično mislila, da se ne bom več zaljubila, ker sem mislila, da je bil tisti moja sorodna duša, čeprav na koncu res problematična, potem boš tudi zdaj. Velikokrat sem bila grozno žalostna, trpela sem, ampak ob tem sem si rekla: pa saj to, da mi po razpadu zveze ne bi bilo hudo, ne bi bilo prav nič boljše, kvečjemu slabše. Če me ne bi bolelo, bi to pomenilo, da sem s tisto osebo samo izgubljala čas. Bolečina je dokaz, da mi je zveza nekaj pomenila …  

Se vami zdi, da so se odnosi bistveno spremenili z vdorom spleta v naša življenja?

Absolutno! Naša življenja, naše navade so se bistveno spremenile. Ampak spremembe so bile že prej - potrošniška družba pač išče takojšnje zadovoljitve in nima potrpljenja, ne dela kompromisov. Če nekaj ne dela, zamenjamo. Splet pa je izvrstno orodje, da lahko to zamenjavo opravimo samo s par kliki. Težava sodobne družbe pa je tudi individualizem.

Vedno bolj smo sami, tudi osamljeni. Nikomur več ne dovolimo, da bi se vmešaval v naše življenje. A s tem smo izgubili tudi nek drug pogled na naša dejanja, kar pomeni, da smo vedno slabši pri prilagajanju. Pri sebi sicer poznamo kakšne negativne lastnosti, od drugih pa pričakujemo popolnost. Družba se torej spreminja v smer, kjer bo vse več težav pri odnosih, kar pa pomeni, da bomo bolj nesrečni.  

Obstaja kakšna rešitev?

Težko je spremeniti razvoj družbe. Vsekakor pa je lahko v pomoč že naša oddaja. V Poroki na prvi pogled namreč lahko vidimo razvoj odnosa iz obeh plati. Običajno recimo ženske prijateljicam zaupajo svojo plat, moški pa svojo svojim kompanjonom. To pa ni realna slika nekega odnosa. V našem eksperimentu kamere spremljajo oba zakonca.

Zato lahko gledalec sam presodi, koliko realno predstavljata vsak svoj pogled na zvezo. Strokovnjaki pa pare spremljamo in jim svetujemo pri konkretnih izzivih, ki so zaradi pritiska eksperimenta sicer malo potencirani, pa vendar še vedno dovolj podobni izzivom, s katerimi se srečujemo tudi v vsakdanjem življenju. Zagotovo lahko oddaja Poroka na prvi pogled poskrbi tako za zabavo, kot tudi za kakšne koristne informacije, ki so uporabne za vsakega.    

So kakšne situacije v oddaji tudi zaigrane?

Kje pa! Če bi bil kakšen scenarij, bi se tudi jaz lahko pripravila, tako pa je bilo res naporno, ko smo med večerjo opazovali, kaj se dogaja s pari, da bi potem naslednji dan na ceremoniji lahko čim hitreje prišli do bistva težave in jim dali kak dober nasvet. Prav nič v naši oddaji ni zaigrano, razen recimo to, da smo dobili navodilo, kje in kako bomo sedeli.

Vse, kar smo govorili, je bilo iz glave, saj nismo mogli vedeti, kako se bo razvijala komunikacija in kaj se bo dogajalo. Kandidati so se pred kamerami gotovo želeli pokazati v čim boljši luči, zato so morda kdaj v kakšnem premoru razmislili, kaj lahko povedo, ampak da bi nekdo igral pred kamerami šest tednov je nemogoče. Prav tako je nemogoče v tej mali Sloveniji najti tako dobre igralce, ki jih širša javnost ne bi poznala. Tovrstni očitki so samo potrditev, da so naši kandidati dejansko prišli v eksperiment s pravim namenom, saj so zaradi tega njihove reakcije tako burne, ker so pač vpletena prava čustva.  

Ste zadovoljni z izborom kandidatov?

Slovenija je petkrat manjša od Sydneyja. Ko gledalci primerjajo avstralsko in našo verzijo, bi se tega morali zavedati! Čeprav je bilo prijav več sto, je vseeno toliko nekih pomembnih pogojev za udeležbo, da je na koncu nabor precej omejen. Ampak v resnici so mi naši udeleženci prirasli k srcu, saj so vsi malo posebni, kar mi je všeč, nihče ni prišel s slabimi nameni, zanimivi so. Rada sem se z njimi pogovarjala v živo, zdaj pa jih z veseljem gledam v oddaji, saj med snemanjem strokovnjaki nismo imeli vpogleda v njihov vsakdanjik. 

Preberite še:

• Bivša žena Boštjana Romiha s tem čustvenim zapisom že dala vedeti, da se ločuje?
• Opa, Matej Zemljič spakiral kovčke in zapustil Slovenijo, pokazal je, kako je z njim zdaj
• Kraljica Camilla zdaj o svojem bolnem soprogu pravi tole, razkrila je, kako je z njim

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži