Tina Gorenjak je najhujšo bitko svojega življenja bila pred petimi leti

Nekateri niti ne berejo več. Nekateri nočejo o tem nič slišati. Ker če ne slišiš, ne bereš, ne vidiš, se ti ne more zgoditi … Ko zaslišimo to besedo, ki jo izgovori zdravnik vaši ljubljeni osebi, neznansko zareže in zaboli … Ko zaslišiš to besedo, ki je namenjena tebi, se ti življenje ustavi, v trenutku ostaneš sam. Zavit v strahu. Sam s svojimi mislimi. Sam, pred veliko preizkušnjo. Največjo preizkušnjo svojega življenja. Bom zmogla? Kako povedati ljubljenim? Kaj vse me čaka?

Najhujšo bitko svojega življenja je tako pred petimi leti bila gledališka in filmska igralka Tina Gorenjak. Igralka, mama, hči. Stran od oči javnosti, sama, a z veliko ljubezni svoje družine. Največ so ji pomenile besede takrat 14-letne hčere Nine Barbare, ki so ji dale moč, da bolezen premaga: ''Mami, mogoče je videti, kot da nisem sočutna. Ampak mene ni niti malo strah zate. Ker vem, da boš zmagala!'' Vedno energična in nasmejana, v katerikoli vlogi jo vidimo, enostavno blesti. In žari! Tako s svojo karizmo kot tudi pojavo, prelepimi rjavimi lasmi, velikimi lešnikovimi očmi in izklesano postavo, ki ji jo zavida marsikatera 20-letnica. Nihče ji ne bi pripisal njenih let, julija jih bo v svojo privlačnost zavila 47.

Trenutno jo Slovenija obožuje v šovu Zvezde plešejo, kjer iz tedna v teden presega svoje meje, nas pušča odprtih ust in tako preseneča ne samo nas, temveč tudi sebe. Da zmore! Zmore vse hitre obrate, skoke, špage, natančnost plesnih korakov in čuti glasbo, čuti ritem, ki se mu povsem prepusti … Da, Tina zmore! In zmogla je veliko več, kot bi si katerikoli od nas lahko mislil. Pred petimi leti je v njeno življenje zarezala zgornja beseda. Beseda, ki se je vsi bojimo. Diagnoza: rak, malignom desne dojke.

Strah. Sprva objokani dnevi in noči, ki so se kmalu obrnili v veliko mero optimizma in energije, da bo zmogla vse ovire, veselje za vsako boljše počutje, mali osvojen vrh. Nato spet hladni dnevi, polni upanja in bojev, ponovnih bitk. Je to res edina rešitev, si lahko kako pomaga še sama? Različne informacije, raziskovanje, preizkušanje … In ravno njena pot skozi bolezen do ozdravitve ji je dala misliti, da se po petih letih vseeno odpre javnosti. Deli svojo osebno izkušnjo, ki morda lahko komu pomaga, odpre obzorja, vlije upanje.

Story: Leto 2014, za vami je bila uspešna vloga v celovečercu Vloga za Emo, na televizijskih ekranih smo vas spremljali v seriji Nova dvajseta, bili ste vpeti v gledališče, z Neisho ste posneli videospot za njeno pesem Gloria, ki je bil del Karitasove akcije, namenjene ozaveščanju o pojavu trgovine z ljudmi in prisilne prostitucije … Leto se je začelo zelo uspešno. O čem ste premišljevali pred prihajajočim poletjem, bližal se je tudi rojstni dan (igralka praznuje rojstni dan julija op. a.)?

Verjetno vas bo presenetil moj odgovor. Tistega leta se spomnim predvsem zaradi svoje globoke in neizmerne žalosti, ki me je začela grabiti že dobri dve leti prej in v kateri sem se začela počasi utapljati. Verjamem, da se je bolezen razvila tudi zaradi tega mojega katastrofalnega čustvenega stanja, a hkrati je bila ravno bolezen tista, ki me je 'oklofutala' in dvignila iz črnega brezna žalosti. Tega sicer ni nihče vedel. Niti moji najbližji. Sem oseba, ki z največjim veseljem deli radost in lepe stvari, ko pa se spopadam s problemi, se zaprem vase kot školjka in o tem ne govorim z nikomer. No, v zadnjih letih se učim drugače. (smeh)

Story: Kako ste izvedeli za bolezen?

Večer pred snemanjem spota za Neisho sem na svoji desni dojki zatipala ogromno bulo. To me je res začudilo, saj se je zdelo, kot da bi nastala čez noč. Najprej sem mislila, da je samo kakšna oteklina, ki bo kmalu izginila. Pa ni. Bila je tam in niti za milimeter se ni premaknila, niti zmanjšala. Poklicala sem svojo ginekologinjo Alenko Zagode, ki je tudi naša družinska prijateljica, in ta me je napotila v Center za bolezni dojk, kjer me je sprejela čudovita zdravnica prim. mag. Vida Stržinar.

Story: Je zdravnica že na pregledu ustvarila dvom?

Povedala mi je, da ni nujno, da je kaj nevarnega, vendar je potrebna biopsija, ki sem jo takoj opravila, nato pa … so sledili dnevi čakanja na rezultat.

Story: Kako ste doživljali pregled in čas do rezultatov? Ste komu zaupali, da ste šli do zdravnice in kaj vam je povedala?

Zelo malo sem govorila. Staršema, ki sta bila v tistem času ravno na potovanju, sem rekla, da absolutno ni razloga za skrb. Vendar vam ne znam opisati mukotrpnosti teh trenutkov, dni in noči.

Story: Rezultate vam je zdravnica zaupala ravno na vaš 42. rojstni dan. Se te besede sploh kdaj v življenju pozabijo?

Zdravnici sem rekla: 'Prosim vas, dajte mi najlepše darilo za rojstni dan in mi povejte, da sem zdrava.' Pa me je samo sočutno pogledala in rekla: 'Žal mi je, ampak tega vam ne morem povedati.' Od tistega trenutka se spomnim samo še slapa mrtvaškega potu po hrbtu, brnenja v glavi in na koncu njenih mehkih tolažečih besed, da se vse reši.

Story: Kaj vam je najprej prekrižalo misli, ko ste bili seznanjeni s svojo diagnozo?

Ne vem. Nič. Praznina. Mravljinci. Srh. Pot. Šele ko mi je vsa navodila, da moram zdaj na onkologijo itd., ponovila medicinska sestra, sem se počasi začela zavedati situacije. Spomnim pa se trenutka, ko sem stopila ven, na zrak, globoko vdihnila in sem si rekla, če bo kemoterapija, pač bo. Saj lasje zrastejo. Vse bom zmogla. Vendar se je hitro vse znova obrnilo na glavo, ko so mi ob prvem pregledu na onkologiji v Ljubljani povedali, da mi morajo v celoti odstraniti obe dojki (drugo za vsak primer), in še na nadaljnjem pregledu, da mi glede na starost svetujejo tudi odstranitev maternice in da sta kemoterapija in hormonska terapija neizbežni. To je bilo zame, če je le še katera druga pot, nesprejemljivo. Ne morete si predstavljati, kako mukotrpno, dolgo in boleče je okrevanje po odstranitvi in rekonstrukciji dojk, po kemoterapiji, da o spremembah, ki jih povzroči hormonska terapija, sploh ne govorim.

Story: Težko je slišati te besede, še težje jih je povedati ljubljenim … Kako težko je bilo to povedati hčerki, staršem?

Težko. Jaz se jim seveda povedala na svoj 'juhu, vse bo okej, ni panike' vesel način, da jih ne bi preveč prizadelo, ampak seveda mi niso verjeli niti besede. Ker, seveda, v tistem trenutku to ni bilo niti približno res.

Story: Kako se je vaša mama Barbara spopadla z vašo boleznijo? Ste se s starši veliko pogovarjali o tem?

Moji mami je bilo, zdi se mi, najtežje. Seveda tudi očetu, vendar sva si z očetom bolj podobna in bolj verjameva v alternativne možnosti oz. zdravljenje, in me je v tem absolutno podprl. Bil je moja čvrsta opora. Mami se je strašansko prestrašila, ko sem se odločila, da si ne bom odstranila dojk in šla na kemoterapijo. Bilo je grozno. Res sem razumela njen strah, da me izgubi, hkrati pa nisem mogla odstopiti od svoje odločitve. Tako zelo zelo sem čutila, da delam prav. Mami je rekla, da moram vedeti, da ima Nina (hči) samo mene in da je grozno to, kar počnem. Si lahko mislite, kako me je to prizadelo. Ampak ko sem se pogovorila s svojo hčerko, se je zgodil magični moment. (nasmeh)

Story: Vaša hči Nina vam je bila velika opora …

Z Nino sva zelo povezani in ogromnokrat se nama zgodi, da isto rečeva, isto misliva. Prav tako si vse poveva. Zato bi se zelo začudila, če ne bi opazila, da se v Nini dogaja kaj groznega zaradi mojega stanja. Ampak to, kar je Nina meni takrat rekla, je bilo pa izven vseh pričakovanj. Pogledala me je globoko v oči in rekla: 'Mami, mogoče je videti, kot da nisem sočutna. Ampak mene ni niti malo strah zate. Ker vem, da boš zmagala!' Še zdaj mi pridejo solze v oči, ko se tega spomnim. Moja ljuba takrat 14-letnica mi je dala polet in neizmerno vero vase. Boj se je začel.

Story: Kako je potekalo zdravljenje?

Najprej bi želela povedati, da je to moja pot, moja zgodba. Ne želim propagirati kakršnegakoli čudežnega zdravljenja. Meni je vse to pomagalo. Toda morate vedeti, da je vsaka bolezen malo drugačna, vsak človek nekaj posebnega in da ni univerzalnega odgovora in rešitve ter da je alternativni pristop k zdravljenju celosten in zapleten. Zato se počutim zelo odgovorno, da vas ne zavajam s kakršnimikoli poenostavljenimi informacijami. In na kratko je zelo težko povedati, kaj vse sem počela.

Story: Pa vendar - najpomembnejše stvari?

Najpomembnejša oseba pri mojem zdravljenju je bila dr. Ivica Flis Smaka iz Maribora, ki je poleg drugega specialistka za bioidentične hormone. Brez nje si ne bi upala podati na takšno pot. Ona k zdravljenju najrazličnejših težav pristopa celostno. Je izredna strokovnjakinja, ki ji popolnoma zaupam. Po celostnem pregledu, krvnih preiskavah itd. mi je predpisala kup prehranskih dopolnil, dala izrecne napotke za prehrano in še mnogo drugih stvari. Težko je razložiti na kratko in predvsem je pomembno to, da ona k vsakemu pacientu pristopi individualno, zato lahko samo rečem, da več kot svetujem, da se ob najrazličnejših težavah obrnete nanjo.

Jaz ji bom do konca življenja neizmerno hvaležna. Ona me je tudi spoznala z dr. Nino Čas Sikošek, ki me je, ko se je tumor po treh mesecih za več kot polovico zmanjšal, operirala. Moram povedati, da je to še ena čudežna oseba v mojem življenju. Ko sem spoznala to zdravnico, se mi je zdelo, da se mi je prikazal angelček, če se malo pohecam. Z največjo tankočutnostjo, absolutnim posluhom za sočloveka in sočutjem se mi je posvetila in zame našla pot do dokončne ozdravitve, ki je bila takšna, da je bilo moje telo najmanj prizadeto. Hvala, hvala, hvala. Obema.

Story: Menda pa vam je pomagala tudi ajurvedska medicina?

Da, lahko bi rekla, da je tretjina mojega zdravljenja potekala po ajurvedi. Še en 'angelček', ki me je napotil k ajurvedskemu zdravniku v Laško, je moj maser Dejan Jelen. Dejana sem spoznala pred mnogo leti in grem k njemu vedno, ko je kaj narobe. Mislim, kakšne poškodbe, 'heksnšusi' itd. Zame je absolutno najboljši maser, ki vedno najde rešitve. No, zdaj ko plešem pri Zvezdah, sem precej pogosto pri njem. (smeh) Ko sem izvedela za diagnozo, mi je rekel, da naj grem k dr. Ajithu v Thermano Laško. Ta mi je res odprl pogled na drugo stran.

O ayurvedi ne bi niti začela razglabljati, ker je to tako celostna veda, da si je težko predstavljati. Dr. Ajith mi je dal ogromno napotkov za zmanjšanje vnetja telesa, saj po ajurvedi to povzroča tumorje in mnogo drugih nevšečnosti. V to tudi sama verjamem in še danes vsak dan počnem mnogo stvari, ki vplivajo na 'bazičnost' telesa. To delam predvsem s prehrano, iz katere sem izločila sladkor, belo moko in mlečne izdelke - razen iz kozjega mleka. Seznanila sem se z dihalnimi vajami, ki jih prav tako delam še danes. In predvsem mi je toplo priporočal, da začnem meditirati.

Story: Kar, kot vemo, tudi počnete?

Res je, tudi meditacija je ena od bistvenih sprememb, ki sem jih naredila v življenju. Meditiram vsak dan in vem, da bom to počela do konca življenja. Je ena od najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. In to rečem jaz, ki sem, tudi po mnenju dr. Ajitha, hiperaktivka. (smeh) Poskusila sem različne meditacije, vendar prisegam na eno, in to je transcendentalna meditacija. Prav tako toplo priporočam, da se je naučite pri dr. Andreju Rusu in mag. Darji Kogej v Atma centru v Ljubljani, saj sta oba izjemna strokovnjaka. In za vse tiste, ki mislite, da je meditacija nekaj čudnega, 'odštekanega', naj pojasnim, da je ta meditacija pravzaprav izredno praktična in vpliva na to, da imaš več energije, da si bolj zbran, da znaš prisluhniti sebi, svojemu telesu, srcu in umu.

Story: Videti je, da je vse to na splošno odlično vplivalo na vas.

Res je, z vsem tem nisem samo ozdravela oziroma vplivala na to, da se je tumor zmanjšal za več kot pol, da o zasevkih, ki so bili vidni ob prvem pregledu, ni bilo ne duha ne sluha. Da kemoterapija in hormonska terapija nista bili potrebni in da se mi bolezen ni ponovila. Nočem, da se sliši osladno, ampak je res - ta bolezen je bila nekako moje ponovno rojstvo. Moje telo je videti mladostnejše, energije imam 100-krat več kot v tistem letu pred boleznijo, spremenil se je moj odnos do same sebe. Na mnogo bolje, seveda. In stopila sem na pot, na kateri vsak dan napredujem in objemam življenje, ki mi je naklonjeno.

Story: Očitno je pozitivno razmišljanje ključnega pomena.

Po mojem da. Absolutno. Nujno moram omeniti knjigo Louise Hay Življenje je tvoje. To je bila moja biblija med zdravljenjem in jo po malem prebiram, kadarkoli mi je težko.

Story: Ste poiskali nekdanje bolnice, se zatekli h komu po nasvete?

Sem. Neizmerno sem hvaležna vsem ženskam, ki so bile v tistih trenutkih pripravljene z mano deliti svojo zgodbo. In ne samo zgodbe. Pripravljene so mi bile pokazati svoje oprsje in kako so njim naredili rekonstrukcijo. Res, kaj takega! Spustile so me v svojo intimo, v svojo bolečo izkušnjo, me bodrile, mi razložile potek zdravljenja. Šele od njih sem izvedela, kako silno boleče in dolgotrajno je okrevanje po rekonstrukciji dojk, česa vsega nikoli več ne bodo smele početi, kakšne so posledice. Tega mi zdravniki niso povedali. To je bil zame še en razlog več, da poskusim najti svojo pot. Ena od njih je bila tudi prečudovita Jana Koteska, moja sotekmovalka iz šova Zvezde plešejo, s katero sva se zaradi tega sploh spoznali. Čudovita je. Najinega 'spoznavnega dne' ne bom nikoli pozabila.

Story: Kje vse ste našli te informacije? Kako ste ločili čemu in tudi komu zaupati in komu ne?

Ja, odgovor na to vprašanje je lahko zelo zapleten ali pa zelo enostaven. Jaz sem se odločila predvsem zaupati sebi, svoji intuiciji, svojemu notranjemu glasu, svojemu telesu. Poskusila sem tudi nekaj stvari, za katere sem takoj ugotovila, da mi ne ustrezajo, saj je telo odreagiralo slabo. Spet za nekatere druge sem bila prepričana, da 100-odstotno delujejo, in nekaterih stvari se držim še danes.

Story: Kako ste bili presenečeni, ko ste ugotovili, da vaši načini pomoči zdravljenju pomagajo?

Mogoče bo zvenelo pretenciozno, ampak ne, nisem bila presenečena. Bila sem tako neizmerno prepričana o tem, da bom ozdravela, da v mojih mislih sploh ni bilo prostora za dvom. Presenečeni so bili zdravniki, ko se mi je tumor zmanjševal in o ostalih zasevkih ni bilo ne duha ne sluha. Neki zdravnik je rekel, da sem medicinski čudež, ampak jaz mislim, da to lahko na pravi način doseže marsikdo.

Story: Ste zdravnikom zaupali, s čim vse si boste poleg uradnega zdravljenja še pomagali?

Ne, ker večina njih mojim 'idejam' absolutno ni bila naklonjena. Rekli so mi, da se igram z življenjem in da naj si dam čim prej vse odrezati, grem na kemoterapijo in bo mir. Tudi tega stavka ne bom nikoli pozabila, ko mi je zdravnik z velikim očitkom navrgel, da moram vedeti, da so vse ženske zelo srečne, če jim čim hitreje vse odstranijo in so rešene. Jaz te 'sreče' nekako nisem občutila in dvomim, da jo druge ženske. Vem pa, iz njihovih pripovedovanj, da jih je zagrabil neizmeren strah. Prav tako jim nihče ni povedal, da je mogoče še kakšna druga možnost ali kombinacija zdravljenja.

Story: Ste se kdaj počutili sami? Brez moči?

Sem. Zelo.

Story: Se vam zdi, da je v času zdravljenja premalo psihične pomoči?

Absolutno. To je po mojem mnenju najpomembnejši del poti do ozdravitve.

Story: Od kod ste jemali vso energijo, zagotovo ste imeli tudi slabe dneve?

Ne vem. Enostavno nisem videla druge možnosti. Zdi se mi, kot da je samo daleč daleč v daljavi brlela svetla luč, h kateri sem morala priti. Korak po korak. Dan za dnem. Z veliko volje, kar nekaj discipline in z absolutno vero v dobro.

Story: Ste se spraševali, zakaj se vam je zgodila bolezen? Zakaj prav vam?

Ne. Vedela sem, da se mi je zgodila z razlogom. Da mi to moje stanje želi nekaj povedati. Da moram določene stvari v življenju spremeniti. Predvsem v sebi. Globoko v sebi. Verjamem, da se tovrstne bolezni pojavijo zaradi globokih notranjih, čustvenih pretresov, razvijejo pa zaradi ostalih zunanjih in notranjih dejavnikov. To je pač moje mnenje in nikogar ne želim prepričevati, da je to res. Vem, da sem leta in leta v sebi zadrževala kup čustvenih šokov, da se o tem nisem z nikomer pogovarjala, da nisem potočila skoraj nobene solze.

Drugače pač nisem znala in se učim zdaj. Verjamem tudi, da so te bolezni ponavljajoče se ravno zato, ker ne pomaga, da si odrežeš kos telesa in jemlješ tablete, temveč moraš narediti korenite življenjske spremembe. Jaz sem jih naredila. Seveda pa nič ne gre čez noč. Zato vsak dan delam za to in bom tako nadaljevala do konca svojega življenja. Vsak dan se zahvalim za vse. In to z veseljem. Z radostjo. Z ljubeznijo.

Story: Se zdaj redno pregledujete, imate tudi redne preglede?

Seveda. Do zdaj sem hodila na preglede vsake pol leta, po petih letih pa lahko prideš enkrat letno. Na pregled na onkologijo v Maribor grem vsakokrat z absolutno radostjo v srcu, ker vedno komaj čakam, da mi povedo, da sem zdrava. Sestre in zdravnica se mi vedno smejijo, ker pridem tja z nasmehom do ušes. Se mi zdi, da sem jim hecna, ker sem takšna vesela pacientka. (smeh) Ampak jaz vam ne znam povedati, kako lepo je vsakokrat slišati, da sem zdrava kot dren. (smeh)

Story: Imate morda kakšen nasvet za vse tiste, ki so soočeni z diagnozo raka?

Ne čutim se poklicana, da bi ravno dajala nasvete. Bolj bi temu lahko rekla moje misli, pogledi na življenje. Ne bojte se pogledati globoko vase. Samo tam boste našli prave odgovore. Vedite, da je v življenju mnogokrat več poti, ne le tista, ki je videti najbolj temna in bodljikava. Bodite pogumni. Naučite se imeti radi in se ceniti. Cenite druge. Imejte se radi. Zaupajte samemu sebi in vase. Bodite srčni. Bodite hvaležni. In živite življenje z ljubeznijo, s polnimi pljuči in odprtim srcem.

Story: Se vam zdi, da bi lahko naredili kaj drugače pred boleznijo?

Da, če bi prepoznala znake, ki mi jih je življenje in moje telo dajalo in ki so absolutno vodili v bolezen, bi lahko odreagirala in naredila spremembe že prej.

Besedilo: Ilona Penzeš // Fotografije: osebni arhiv, Miro Majcen, Pop tv, Primož Predalič

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču