Tina Gorenjak: “Ljubezen se bo zgodila, o tem sem prepričana!”

Tina Gorenjak nam je samo potrdila, kako nežna in čuteča je in koliko ji pomeni veselje, ki ga občuti pri vseh formah izražanja. Najbolj uživa v plesu, ki je zanjo še vedno na prvem mestu, in v kratkem jo bomo lahko znova videli sijati v novi kabaretni točki. Z nami se je pogovarjala o strasti do gledališča in o ljubezni, o kateri je prepričana, da bo v kratkem potrkala na njena vrata.

Story: Ste trenutno izredno zaposleni? Kaj lepega se dogaja v vašem življenju?

Trenutno imam res kup projektov. Ravnokar sem prišla z vaje za predstavo Lutka, ki jo delam s soigralcem Gorazdom Žilavcem in režiserjem Samom Strelcem. Igram 'hi-tech' lutko in študij je zelo zabaven, tako da mislim, da bo tudi predstava. Igram tudi v predstavi Moška copata z Rankom Babićem, pri kateri imam na začetku 20-minutni stand-up.

Ranko se v predstavi pošali predvsem na račun žensk in tako si je zaželel, da bi stvar uravnotežil s tem, da se ženska na začetku malo pošali glede moških. Gostovanja imava skoraj vsak dan in povsod po Sloveniji, od Murske Sobote do Portoroža. Gre za zelo simpatično sodelovanje, poleg predstave so namreč zabavne tudi vožnje po Sloveniji, kjer so teme enake. On mene sprašuje o ženskah, jaz njega o moških, in glede na to, da sva oba zelo odkrita in radovedna, tako izveva veliko drug od drugega. Zdaj smo na YouTube ravno dali filmček, za katerega je ideja nastala med eno izmed takšnih voženj.

Malo sva se norčevala na temo filma 50 odtenkov sive in naredila parodijo Petdeset odtenkov Moške copate. Presenečena sem, ker je video v treh dneh imel 64 tisoč ogledov. Ta teden bomo objavili še enega in upam, da bo ljudi nasmejal tako kot prvi. Je pa to že moje tretje sodelovanje s produkcijo Almedia, s katero smo pravkar praznovali tudi zlato rolo za film Vloga za Emo.

Story: Bil je ravno dan žena, prihaja materinski dan in na splošno se veliko govori o ženskah in feminizmu. Glede na predstavo bi vprašala, ali se vam zdi, da smo ženske in moški sploh še deljeni po vlogah? Se je odnos skozi leta močno spremenil?

Spremenil se gotovo je, mislim pa, da že v osnovi in po naravi nismo enaki. Ne moremo posploševati, ker je celoten spekter moških in žensk, moram pa reči, da se mi po eni strani to enačenje sploh ne zdi v redu. Šarm je ravno v tem, da smo si različni. Seveda so tukaj spet različne oblike neenakosti. Nekatere so dobre, druge ne.

Na primer, če ženska in moški opravljata isti poklic enako dobro, se mi zdi grozno, da so še vedno moški velikokrat plačani bolje. Po drugi strani pa nekatere tipično moške stvari malo pogrešam. Mislim predvsem na kavalirsko oliko. Všeč mi je, da ti nekdo odpre vrata, nosi težke vreče iz trgovine in pomaga pri težjih opravilih. Ne želim biti žaljiva in reči, da so nekatera opravila moška, druga pa ženska, samo podala bi primer. Sama na primer zelo rada kuham, in če s tem nekoga pocrkljam, razvajam (v tem primeru moškega), se mi zdi to lepo in se kot ženska ne počutim zaradi tega slabo, prej nasprotno. To, da s svojo nežnostjo, pozornostjo in gospodinjskim opravilom nekoga razveselim, me osrečuje.

Story: Se vam ne zdi, da je ta tematika v komedijah skoraj preveč karikirana in klišejska v smislu, da moški samo gleda nogomet in pije pivo ter velja za čustveno neinteligentno bitje?

Res je, saj zato pravim, da je celoten spekter žensk in moških ter da mi tovrstno predalčkanje ni všeč oziroma absolutno ni pravo. Seveda v komedijah načeloma velikokrat uporabljajo stereotipe ali pa so stvari karikirane, da bi bile nekako bolj zabavne. Čeprav mislim, da je tudi tega vedno manj. Ranko v predstavi Moška copata ni copata, niti ni neki mačo. Je normalen moški, ki govori o normalnih odnosih, zato je ljudem tudi tako smešen, ker se v tem najdejo.

Story: Kakšni moški pa so všeč vam?

Pojma nimam, nič več ne vem. (smeh) To je najiskrenejši odgovor, ki ga lahko dam v tem trenutku.

Story: Potem ne razmišljate v tej smeri. Zakaj? Ni časa? (smeh)

Ne, razmišljam že, ampak kaj naj s tem. (smeh) Meni sta pri moških všeč humor in ambicioznost. Ampak ne v smislu, da se bahajo z denarjem in poslom, ampak v smislu ustvarjalnosti. Všeč mi je, da imata dva v odnosu vsak svojo ali pa skupno dejavnost, da ju to navdihuje, da ustvarjata in sta polna življenja. Nekako si ne znam predstavljati, da z nekom nenehno visiš skupaj in nič ne ustvarjaš, da se nič ne zgodi. Zraven seveda spadata tudi privlačnost in to, da se imata rada in da počneta skupaj kakšne 'odštekane' stvari. (smeh)

Story: Kaj o ljubezni in princu na belem konju rečete hčerki? Kaj o tem meni ona?

Ne, to da bi ji razlagala v smislu: “Veš, Nina, v življenju ni nič tako kot v filmih, v življenju je kruto, posuto s trnjem in solzami,” (smeh) to ne. Sva se pa zadnjič pogovarjali o tem, ko sva gledali romantično komedijo, in sem začela v negativnem smislu vzdihovati, ker postanem živčna, ko vidim, da je v filmu kup pretirane romantike. Razburilo me je namreč, ko sem že 150. videla, da nekdo za nekom teče po letališču … Pa kako? V resnici nihče ne teče za nikomer na letališče, kaj šele da bi karto kupil, samo zato, da bi se videla. Pri nas nihče niti od Ljubljane do Celja ne teče, kaj šele na letališče. (smeh)

Nina me je po tem izpadu pogledala izpod čela in rekla: “Mami, ti si tako neromantična,” nakar sem se zamislila in ji rekla, da nisem bila vedno takšna. Potem pa sem se zaslišala in rekla, da ni res, da sem še vedno takšna, hočem biti. Verjamem v ljubezen in vem, da se mi bo takšna ljubezen zgodila, o tem sem prepričana. Če ne bi bila, bi bila samo žalosten človek, to pa nisem. Ne vem, kdaj se bo zgodilo, pojma nimam, vem le, da se bo. (smeh) Tudi hčerki povem, da to obstaja in da je treba verjeti v ljubezen. Da bo pa kdo tekel za tabo na Brnik, no, to se pa ne bo zgodilo. (smeh)

Story: Ko sva ravno pri ljubezni ... Kaj pa ples, kabaret kot način izražanja ženstvenosti, ki ni nujno pogojen s seksualnostjo, je pa senzualen? Ste se vedno radi izražali prek plesa?

Starši so me vpisali v plesno šolo, ko sem bila stara tri leta. Pa ne zato, ker bi bila tako fenomenalno talentirana, ampak zato, ker sem imela platfus (plosko stopalo, op. a.). Iz tega se je rodila ljubezen do plesa, baleta, ki sem ga obiskovala do svojega 18. leta in ga tudi poučevala. Želela sem oditi na šolanje v Amsterdam, a mi je v četrtem letniku srednje šole profesor francoščine, g. Deržek, ponudil glavno vlogo v francoski predstavi Učna ura in takrat sem ugotovila, da me zanima tudi način izražanja skozi igro. S tem se mi je odprl svet in tako sem se odpravila na Akademijo za radio, film in televizijo, naredila sprejemni izpit in tako gre ta zgodba naprej. Ljubezen do plesa mi je ostala in mislim, da bo večna.

Tudi ogromno projektov, ki sem jih delala, predvsem avtorskih, je povezanih s plesom in glasbo. Takšna sta bila dva: muzikal Prava dekleta, ki sem ga napisala, in pa Kabarejski šov program, ki ga z ekipo ShowArt Company izvajamo že vsaj 10 let. Znanje plesa je dodana vrednost igralcu. Če znaš tudi peti, še toliko bolje. Trenutno se zelo veselim, ker imamo v kratkem več dogodkov v Citycentru Celje, kjer bo zaživel ta duh kabareta. Zanimivo pa je, da v Sloveniji pravzaprav nimamo nekega prostora, klubov ali teatrov, kjer bi kabaretne predstave živele. So posamezni projekti, ki se naredijo, ampak to je to.

Story: Kaj vam je pri kabaretu najbolj všeč?

Poleg glasbe in plesa mi je všeč provokativnost. Pa ne mislim v erotičnem smislu, ampak predvsem v nekem intelektualnem. Sicer so različne oblike, tipi kabareta, ampak bolj ali manj to niso zgolj petje, ples in zabava, ampak tudi sporočilnost in zgodba ter seveda humor.

Story: Jih delate po predlogi ali sami snujete zgodbo?

Tisto, kar mi delamo, je bilo vedno moje avtorsko delo. Res je, da odkar nastopamo, smo program spreminjali glede na priložnosti, tako da je vedno svež in nov.

Story: Od kod črpate ideje?

Različno. Včasih tudi iz življenjskih dogodkov, tistih, ki so se pripetili meni ali pa prijateljem.

Story: Ali svoj mladostni videz pripisujete samo plesu? Kako še skrbite za svojo lepoto?

Prepričana sem, da je to treba pripisati temu, da sem se ukvarjala s plesom najaktivneje v najstniških letih, ko se telo najbolj razvija. Od tega sta mi ostala gibčnost in oblika, tako da za to nič kaj dosti ne delam. Sicer zdravo jem, rada hodim v naravo, to je pa to. Kar se tiče obraza, prisegam na naravno metodo teenlifting.

Zelo me je strah kakšnih čudnih, nenaravnih posegov in tega se branim z vsemi štirimi. Ko sem izvedela za to metodo za obraz, kjer telovadijo mišice obraza s pomočjo elektrod, sem jo morala preizkusiti in priznam, da sem z rezultati zelo zadovoljna. Glede telesa pa menim, da če smo ženske tu in tam malo bolj zaobljene, smo zaradi tega samo še bolj ženstvene. In namesto da se kritično ogledujemo, se je bolje pobožati po svojih oblinah in reči: “Madona, kako sem seksi!”