Sestali sva se v kavarnici ljubljanskega hotela in obe naročili isti čaj. Bil je eden tistih intervjujev, ob katerih pozabiš na kukanje k pripravljenim vprašanjem, čeprav za mizo prvič sediš z osebo, ki jo 20 let spremljaš na televizijskih zaslonih. S Tino Gorenjak sva tokrat odkrivali popolnost, spregovorili o njeni predstavi iLutka in tudi njeni predstavi 'Muca Maca: brez ljubezni mi živeti ni', ki je tako elegantno pred njeno ime mimogrede postavila četico laskavih pridevnikov.
Story: Torej, v igri iLutka gre za odnos med moškim in žensko na tisti pravi način, brez cenzure. Kaj pa mislite, da novi zaljubljenci največkrat cenzurirajo?
Mislim, da veliko ljudi na začetku zveze, v samoizpraševanju, ali bomo drugi osebi všeč ali ne, ne pokaže temnejših, slabših plati sebe. Ali pa morda cenzuriramo v smislu, da ne povemo vseh želja, kar je pravzaprav velikokrat škoda, saj je prav to včasih, v razburkanih trenutkih zveze rešitev za neki odnos. Ko se pogovarjam s prijatelji, ki so dolga leta v ljubečem in zaljubljenem odnosu, je vsem skupno to, da se veliko pogovarjajo. Da pravzaprav ne cenzurirajo in so odkriti drug do drugega.
Story: Kaj pa ljudje pravzaprav iščemo? Kaj je tista popolnost v odnosu, zaradi katere se, kot sva prej dejali, tudi na neki način 'skrivamo' pred partnerjem?
Prek študije za to predstavo sem ugotovila, da popolnost ni tista, ki jo iščemo. Ta lutka, ki jo igram, je na neki način programirana kot popolna ženska, kar pa Marka, ki ga igra odlični Gorazd Žilavec, začne spravljati ob pamet. In za popolnost tako ni univerzalnega odgovora. Ljudje smo si tako različni, da je popolnost pravzaprav tisto, ko se dva najdeta, ko ustrezata drug drugemu. In če povem en hec ... Včasih ljudje rečejo za koga, ona je ful dobra v postelji, ali pa, ona ni dobra v postelji ... Meni se zdi to hecno, ker je v takem primeru vedno pomembno ujemanje dveh ljudi. Nekaj lahko nekomu ustreza, drugemu pa ne. Zdaj sem malce zavila na intimnejše področje, ampak mislim, da je tako povsod.
Story: Prej ste omenili, da ste delali študijo pred predstavo. Kako je potekala tale? Igrate namreč robotko, kajne?
To je bila ena od bolj zanimivih študij, ker je ta vloga res nekaj posebnega. Vživeti se v 'robotka' in v njene reakcije ... Tekst Mira Gavrana je sicer tako genialno napisan, da te kar sam vodi, smo se pa veliko posvečali temu, kako se lutka giba, razvija in kako pravzaprav vedno bolj prevzema človeške lastnosti. Meni je bilo zelo smešno, ker ko se predstava začne, je lutka zelo robotska, celo tako, da Marka sploh ne pogleda v oči. In režiser Samo Strelec je takšne stvari odlično zastavil.
Story: Sicer pa je ta igra razširjena po vsem svetu, kajne?
Res je. Dan pred našo premiero na Ptuju je bila premiera v Los Angelesu, pred tem v Londonu in celo v Indiji jo igrajo. Veseli smo bili, da je bil tudi Miro Gavran, avtor, ki je videl kar nekaj izvedb predstave, z našo izredno zadovoljen. Tako on kot tudi njegova žena, igralka in režiserka, ki je na Hrvaškem režirala tamkajšnjo predstavo.
Story: Kako pa se lutke razlikujejo glede na države? So opazne razlike glede njene zunanje podobe?
Ker ti besedilo pušča prosto pot pri tem, kakšna je ta lutka, se mi je zdelo strašno zanimivo, kako različne so naredili v predstavah po svetu. Pri nas smo izhajali iz tega, da smo ustvarili podobo ženske, ki bi ustrezala največjemu odstotku moških. Tako smo ustvarili svetlolasko, ki nosi seksi opravo, v kateri počne vse. Lika, pere, sesa, kuha ... in tako, kot je napisano v opisu predstave, 'opravlja tudi celoten seksualni repertoar'. (smeh) In v tej predstavi potem vidiš, da moške v resnici najbolj ob živce spravlja to, da je 'njej' vse okej in da se z vsem strinja. Ljudje smo tako narejeni, da si želimo ob sebi nekoga, ki ima svojo voljo in ideje.
Story: Kako sta se ujela z Gorazdom? Na vas so moški od nekdaj gledali kot na popolno žensko, lepotico ... Mislite, da ste se morda v glavo te popolne lutke kaj lažje prelevili tudi zaradi tega?
Z Gorazdom se odlično ujameva in res je čudovit igralski partner in prima človek. Neverjetno čustven in čuten - prej ga nisem dobro poznala, ampak navezati pristnega stika z njim res ni težko. Kar se tiče zunanje podobe in predstave o meni, je pa tako: kot igralec si seveda želiš biti raznovrsten in tudi jaz sem nastopila v veliko različnih vlogah, res pa je, da je bila ta moja seksi podoba tista, na katero so se mediji v največji meri obesili. Kar naenkrat je to postal moj 'imidž', za katerega bi težko rekla, da je bistven del mene. Mislim, da me je na začetku to bolj obremenjevalo, kot da bi mi koristilo. Na živce mi je šlo in sem se proti temu poskušala kar malce boriti, pa ni šlo. V medijih se je vedno pojavljalo 'seksi igralka Tina Gorenjak' ali pa 'atraktivna igralka'. Vendar sem se po štiridesetem s tem nehala obremenjevati in mi je v resnici postalo kar malce všeč. (smeh) Zdi se mi, da imajo v Sloveniji tovrstni komentarji malce slabšalen prizvok. Kot da ne moreš biti atraktiven in igralec hkrati. Kar seveda ne drži.
Story: Ampak takrat ste naredili pesem Muca Maca in videospot, ki je bil za tiste čase kar malce šokanten ...
Zdaj je minilo skoraj 15 let, odkar sem naredila svojo prvo avtorsko predstavo 'Muca Maca: brez ljubezni mi živeti ni' in seveda tudi za tiste čase kar šokanten videospot. Čeprav to ni bil moj namen, tudi če se to smešno sliši. Takrat je preprosto nastala sinergija vseh ustvarjalcev - Barbare Pešut, ki je napisala glasbo, Jasne Hribernik, ki je režirala spot, in Branka Đuriča - Đura, ki je režiral predstavo, ter mene, ki sem napisala besedilo za skladbo in predstavo. Za tisti čas je bilo to nekaj posebnega in ta imidž mi je nekako ostal. Zdaj si rečem, da če me bodo še pri devetdesetih klicali 'muca maca', se ne bom čisto nič pritoževala. (smeh)
Story: Pa bi rekli, da je bila to med bolj markantnimi vlogami v vaši karieri?
Zame ne. Res pa je, da je narediti monokomedijo, za katero sam napišeš besedilo, nekaj posebnega. Ker ko si uro in pol ali več na odru in na koncu dobiš stoječe ovacije ... še zdaj imam kurjo polt, ko pomislim na ta trenutek. To je takšna sreča, ker je vse navdušenje namenjeno tebi. Težko bi pa rekla, da je to najpomembnejša vloga, ker jih je kar nekaj, na katere sem ponosna. In navadno gre za vloge, ki so popolnoma drugačne od mene.
Story: Gledališče od nekdaj predstavljajo tudi kot sredstvo, da doživiš neko spoznanje. Pa je tako tudi na strani igralcev tako?
Ja, seveda. Igralci se včasih hecamo, da je to psihoterapija tudi za nas. (smeh) To ni čisto res, na neki način pa je. Gre za to, da se veliko ukvarjamo z lastnimi čustvi, čutenji, prek tega si gotovo bolj odkrit in čuteč tudi za probleme in čutenje drugih. Da prideš do nekih spoznanj, da si lahko pomagaš ... Res pa je, da ti življenje velikokrat v pravem trenutku prinese pravo vlogo. To še posebej velja, ko gre za avtorsko predstavo, kot je bila pri meni 'Muca Maca: brez ljubezni mi živeti ni'. Do takrat sploh nisem vedela, da znam pisati. Takrat sem črpala iz težke osebne izkušnje in prek pisanja vse obrnila v humor. Mislim, da sem bila po predstavi ozdravljena, in upam si trditi, da mi je predstava pomagala preživeti tisto obdobje.
Story: In če se vrneva še malce na iLutko. Imate hčerko. Kakšne nasvete v smislu fantov in ljubezni ste ji podelili?
Moja hči je zdaj stara 16 let in moram reči, da ni ravno najbolj tipična najstnica. Zelo je pridna, otroška ... O vsem se pogovarjava od majhnega, in to je bila ena mojih bistvenih želja kot mama. Želela sem, da bo najin odnos odkrit in sproščen. Mislim, da je to ena od stvari, ki mi je uspela, in zadnjič mi je rekla, da je vesela, da sem jo to naučila. Vesela sem, da ima to v sebi, da je samozavestna, zadovoljna sama s sabo, da ima jasne vizije in prepričanja, da se v takšen odnos, v katerem bi bil partner nespoštljiv do tebe, niti ne spuščaš.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič, Dejan Nikolič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
