Tina trenutno blesti na plesnem parketu oddaje Zvezde plešejo.
A njeno življenje ni bilo vedno posejano z rožicami. Odkrito je spregovorila o najhujšem obdobju v svojem življenju, obdobju, ko so ji zdravniki sporočili, da ima raka na dojki. Tina pravi, da je najpomembnejše leto v njenem življenju sicer leto, ko se je rodila njene hči Nina Barbara, ki je še danes njena svetla točka in njen življenjski ponos.
A ker si želi, da bi mnogim Slovencem in Slovenkam s svojo zgodbo dala moč, pogum in vero, da je v življenju marsikaj mogoče, nam je zaupala še drugo, svojo manj lepo življenjsko zgodbo: »Pred petimi leti sem zvedela, da imam raka na dojki. Tumor je bil tako velik, da so mi zdravniki povedali, da je treba odstraniti obe dojki, glede na mojo starost pa tudi maternico in ostalo. Nujna naj bi bila tudi kemoterapija in hormonska terapija. Zdravnik mi je rekel, da sem lahko zelo srečna, saj me lahko operira že čez dva dni in bom rešena. Rešena? Česa? Srečna? Da mi bodo odstranili tolikšen del mojega telesa? Kemoterapija … hormonska terapija … večletno okrevanje, bolečine, izguba vitalnosti …«
Za Tino vse to ni bila izbira, želela si je odkriti, ali obstaja še kakšna druga pot: »In tako sem se podala v raziskovanje alternativnih možnosti. In začel se je boj. Z mojim telesom, ki je bilo od bolezni popolnoma izmučeno, z mojim umom - ali to sploh zmorem, z večino zdravnikov, ki so mi rekli, da je to, kar počnem, neumnost. Tudi z mojo ljubo mami, ki jo je bilo na smrt strah zame. In lahko jo razumem, ker bi bilo mene enako strah za mojo hči. Veliko bolj kot zame. Nikoli ne bom pozabila, kako mi je s solzami v očeh rekla: 'Tina, pa kaj delaš neumnosti, odreži si že vse to. Glavno, da boš živa! Nina ima samo tebe! Si lahko predstavljaš, kako se počuti ona? Ne delaj ji tega.'
Toda ko sem vprašala mojo hči, je rekla: 'Mami, mogoče bo tole zvenelo brezčutno, ampak ni. Mene ni niti malo strah zate. Zato, ker vem, da boš ti to zmogla in boš zmagala!' Moja hči! Najboljša oseba v mojem življenju. Obožujem jo. Dala mi je polet. Dala mi je še večje zaupanje vase. Moj um in srce sta bila 100-procentno skoncentrirana na ozdravitev. Začele so se mi tudi dogajati skoraj čudežne stvari, v moje življenje so vstopali ljudje, ki so imeli prave informacije, načine, možnosti, in moje telo je bilo kot vojak, ki zmore … zmore! Takrat sem zbolela še na srcu in prognoza je bila, da še zelo dolgo ali celo nikoli več ne bom mogla teči, skakati, plesati. No, tudi to zame očitno ni opcija. In da ne bo pomote, našla sem tudi zdravnike, ki so me podprli v moji odločitvi in razmišljanju. Večno bom hvaležna dr. Ivici Flis in dr. Nini Čas. Brez njiju se moja pot ne bi končala tako, kot se je. In kako se je končala - v treh mesecih se je moj tumor zmanjšal za več kot polovico. O drugih zasevkih ni bilo ne duha ne sluha in na mojem oprsju je zdaj le majhna brazgotina, ki ji jaz pravim moja indijanska brazgotina in je ne bi zamenjala za nič na svetu!«
O življenjskih spremembah
»Moje mnenje je, da se ogromno bolezni pojavi zaradi naših notranjih, čustvenih stanj. Jaz sem sicer od nekdaj optimist, vendar mi je življenje kar nekajkrat postreglo s hudimi čustvenimi pretresi. O njih nisem govorila, ves čas sem se borila sama in v nekem obdobju sem padla v silno globoko in dolgo žalost, za katero nihče ni vedel. In iz nje me je očitno iztrgala bolezen. V tem času sem naredila ogromno življenjskih sprememb, ki se jih držim še danes in se jih bom do konca življenja. Najpomembnejše pa so tiste spremembe v srcu in umu: da se sprejmeš takšnega, kot si, da prepoznaš trenutke, ko padaš v globoko žalost, in najdeš način, kako izstopiti iz tega, še preden bi padel v črno luknjo, in da absolutno verjameš, da se bo vse dobro končalo. In še nekaj - važno in dovolj je, da v vas verjame ena oseba. No, jaz sem imela srečo, ker sta vame vsaj dve - moja Nina in jaz. Ampak sebe imate vedno vsi! Verjemite vase!«
Besedilo: Maja Muhič // Fotografiji: Nataša Muller
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"