Tomaž Nedoh: Ko glasba vse naredi boljše

Tomaž Nedoh, akademski glasbenik iz Lokve na Krasu, nas je povabil na posebno glasbeno kulinarično doživetje – ko se glasba ujame s hrano in dogodkom.

Glasba ob hrani

Pri Kovačevih, domu tržaških Slovencev Davida Stepančiča in Martine Kafol Stepančič, v Volčjem Gradu blizu Komna, se nas je zbrala zanimiva druščina ljudi, vsem pa je bilo skupno, da smo imeli po napornem tednu v mislih sproščeno petkovo druženje, ob dobri hrani, vinu in izbrani glasbi. Za Tomaža pa je bil večer še toliko bolj pomemben, saj nam je želel predstaviti svoj najnovejši projekt. To je MENU-ET EXPERIENCE (Glasba v gastronomiji). Mladi glasbenik in navdušen gurman želi ljudem pokazati, kakšen pomen ima glasba pri naših občutjih, sploh ko je prisotna pri jedi. Kraševec je glasbo povezal s hrano. »Tako glasba kot hrana gresta skupaj, oboje je namreč kultura. Določena vrsta hrane in določena vrsta glasbe se super povezujeta.«

V odmorih med posameznimi hodi je Tomaž skupaj s Stefanom Bembijem, odličnim harmonikarjem, igral znane skladbe, in ker smo bili v rustikalni jedilnici, obdani s slikami priznanih umetnikov in knjigami, se je Tomaž odločil, da bo vzdušje v slogu glasbe klezmer. To je tradicionalna judovska glasba, a zelo navdihujoča, z izstopajočimi izraznimi melodijami. Ko smo se posedli, so naše brbončice najprej okusile vino z bližnjega Gorjanskega. Vino nam je stregel vinar Jordan Štrekelj.

Vino, na kraški zemlji in burji zmešana malvazija in chardonnay, letnik 2016, je eno leto počivalo v hrastovih sodih. Grozdni nektar je poleg resnično lepega ambienta poskrbel za uvod v sproščen večer. Na mizo je gospodarica Martina prinesla še toplo projo, jed iz koruzne moke in sira, kmalu pa je sobo napolnila odlična glasba in ustvarila intimno vzdušje: »Taki večeri so mi zelo blizu, saj ljudem ob hrani in prijetnem vzdušju razložim, kako sem izbral glasbo, ki gre k hrani na krožniku. Dodam kakšen eksperiment, ravno toliko, da ljudje začutijo mojo zgodbo.

S to idejo se poigravam že nekaj let, sodeloval sem z vrhunskimi kuharskimi chefi in vinarji, a pri tem se mora poklopiti moja vizija s pogledom glavnega kuharja. Če tega ni, potem zgodba ne dobi življenja,« je za skupno mizo dejal Tomaž. Mladi glasbenik je z dušo in telesom predan glasbi že od petega razreda osnovne šole. Tomaž je profesor saksofona, trenutno poučuje saksofon na nižji in srednji glasbeni šoli, kjer pomaga učencem na glasbeni poti. Ob tem veliko nastopa tudi samostojno, in sicer tako doma kot v tujini, veliko časa pa posveča še glasbenemu ustvarjanju. Do zdaj je izdal že več albumov z avtorsko glasbo.

Štiri pravila

Med pogovorom dobimo predse krožnik z dišečo popečeno panceto na olivnem olju, s posušenimi cvetovi koromača in domačim kruhom. Tomaž se je pri svojem projektu posvetil predvsem moči frekvenc, tempu, trajanju fraze, artikulaciji, timbru (beseda, ki opisuje ton ali edinstveno kvaliteto zvoka), višini in pravemu slogu glasbe. Od kod mu ideja, da poveže glasbo s hrano, ga pobaram. »Če povem iskreno, je to povezano s tem, da sem nedonošenček. Rodil sem se tri mesece pred rokom, in ko je mama doma sesala prah, sem se pri določeni frekvenci moral uleči. Pozneje sem izvedel, da je to posledica tega, ker je v inkubatorju drugačna frekvenca kot doma. In to je tisto, kar me je fasciniralo in vodilo pri ideji. Se pa pri meni ta občutek izgublja, vsako leto manj čutim te frekvence.«

Frekvence namreč pomembno vplivajo na počutje, izražanje in čutila pri ljudeh, zato je tišina pri jedi, druženju itd. nezaželena, čudna in nenaravna. Da bi ljudje lažje razumeli, kako izbere glasbo k jedem, je Tomaž postavil štiri pravila. »Prvo pravilo je karakter glasbe – nocoj v ta čarobni prostor pristaja etno stil, pop zagotovo ne bi ustrezal. Vedno tudi preverim, kakšno je občinstvo, in nato razmislim, kako ustvariti vzdušje, da bo ljudem všeč,« je razložil Tomaž, nato pa spet zaigral. Pokazal nam je, kako se lahko spremni ton (z enim samim tonom od veselega Mozarta do Balkan melosa) ali tempo (hiter, počasen) pri določeni skladbi, nato pa razložil drugo pravilo, tako imenovano kromostezijo.

»Z uporabo kromostezije lahko določimo vsakemu tonu barvo. Vsaka frekvenca oziroma višina note ima svojo barvo oziroma naši možgani ob določeni višini tona vidijo barvo, podobno kot pri hrani. Tako lahko določimo glasbo, primerno jedi, ki bo v optimalni tonaliteti in bo vsebovala idealen karakter, s tem pa poudarimo okuse hrane. Sam jed najprej vidim in jo šele nato pojem. Če mi je lepa, jo bom želel čim prej pojesti. In tukaj to dvoje povežemo. Da določimo eno barvo, ki jo želimo poudariti, se mora tisti ton čim večkrat pojaviti. Kromostezija je namreč veda, po kateri določene barve povezujemo z zvoki oziroma naši možgani projecirajo barvo na določen ton. Na primer, rdeča barva je nota C.

Nota H je modra, kot morje, nota A je zelena, nota G oranžna ...« In že sta nas Tomaž in Stefan odpeljala na glasbeno (in barvno) potovanje, na mizo pa smo dobili kraško juho šelinko (iz gomolja in listov zelene), posuto s semeni granatnega jabolka in kislo smetano. Hrana je bila zares izvrstna, domača, preprosta, kar pa ni naključje, saj sta Martina in David poznana daleč naokrog po svojih kulinaričnih, glasbenih in kulturnih dogodkih. Imata tudi klub, ki sta ga poimenovala Naš mali dobri svet – enkrat na mesec prirejata glasbeno degustacijske večere za manjše skupine ljudi, ki obožujejo glasbo, umetnost in kulinariko. Nato je sledil eksperiment – jedli smo pastičo iz rdečega radiča, Tomaž pa nam je razložil tretje pravilo – okus.

»Slano, sladko, grenko ali kislo poudarimo z načinom artikulacije in dinamike. Igramo znano glasbo, da ljudje bolj začutijo povezavo.« V našem primeru smo imeli na krožniku okuse: sir (slano), radič (grenko), bešamel (sladko), in prav zanimivo je bilo zaznati razliko med okusi – sladko – enakomeren, grenko – počasnejši ritem. Vse to skozi ljudsko skladbo Makedonsko devojče. Tomaž nam je nato razložil še četrto pravilo, in sicer je to timber, zven oziroma barva glasu. »Mehkejši timber uporabljamo za lahkotnejše jedi. Za bolj pikantne jedi pa močnejši timber (oster zvok).« Nato pa sta zaigrala Zemlja pleše.

Ideja o skupnem, domačem projektu

Za glavno jed smo jedli svinjsko pečenko, z omako iz posušenih paradižnikov, krompirjev pire, popečen v pečici, in popečeno čebulo. In pili rdeče vino portopiccolo, ki je eno leto zorelo v hrastovih sodih. Za sladico smo dobili domač orehov sladoled z gozdnimi sadeži in rogljičkom none Darje. Štrekljev teranov liker dolce vita je samo zaokrožil uspešen glasbeno-kulinarični večer. Čeprav se za mizo vsi nismo poznali, pa smo v nekaj urah druženja ugotovili, da imamo skupne znance, prijatelje, celo sorodnike in da smo ljudje, na tej ali oni strani meje, povezani. Sploh če za mizo sedijo ljudje – kuharji, igralci, oblikovalci, uredniki, restavratorji, glasbeniki ..., ki znajo uživati v trenutku.

Z njimi bi lahko govorila ure in ure, saj nam tem ni zmanjkalo, pa nismo govorili le o Krasu in gastronomiji. Moj sosed in sogovornik ta večer je bil Pier Paolo Sonnoli, pravnuk nekdanjega škocjanskega učitelja in župana Albina Štreklja iz Škocjana pri Divači. Restavriral je staro župnišče iz 19. stoletja, in to tako, da je v celoti uporabil materiale, ki so jih uporabljali nekoč, nekaj predmetov je naredil sam, jih restavriral … in tako ohranil dediščino svoje none. Prej je živel v Trstu, danes pa živi v tej hiši in ne boste verjeli, zelo dobro govori slovensko. Zaljubljen je v te kraje, zato se tudi uči jezika in spoznava kraje, kjer so živeli njegovi predniki. Združenje zgodovinskih mest je v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za arhitekturo in zavodom za varstvo kulturne dediščine nagradilo njegovo obnovo.

Brez glasbe na takih večerjah res ne gre. Brez Tomaža, ki s svojo izbrano, na trenutke nenavadno glasbo da dogodku posebno težo, tudi ne. Všeč mi je bilo, kako smo se gostje iz skladbe v skladbo bolj sprostili in res doživeli lep, če hočete, popoln večer. Na trenutek se je čas ustavil in prav to mi je ob takih večerih najbolj všeč.

Tomaž zna navdušiti ljudi, tudi najbolj nerazpoložene slavljence na rojstnih dnevih z glasbo in karizmo spravi v jok. Njegova želja je, da k projektu privabi prijatelje, glasbenike, tako kot zdaj že sodelujeta s Stefanom Bembijem, svetovnim prvakom v igranju harmonike. »Želim si, da bi se ta projekt razširil po Sloveniji, morda še malo v Italijo in Avstrijo, dalj pa ne, da ljudem ne bi bilo treba na tako izkušnjo kam daleč v tujino.«

Ko se ob glasbi izklopimo

V nekaterih restavracijah v tujini gostje dobijo slušalke, da poslušajo najrazličnejšo glasbo, zvok oceana … »To so razne 'finte', razni šumi. Predvajanje šumov med jedjo zagotovo deluje, ker če smo v stiku s šumom, te ta umiri. Šum je namreč podatek, ki ga dobimo od najnižjih 16 do najvišjih 16.000 Hz. To je toliko podatkov, da naši možgani ne uspejo več slediti dogajanju, zato se 'izklopijo', mi pa se s tem umirimo, zato deluje tudi med jedjo,« je dejal Tomaž.

Besedilo: Lidija Petek Malus // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol