Mitja Čander: »Morda smo pri oblikovanju programa še bolj drzni kot nekoč …«

Zbirko Beletrina sta leta 1996 zasnovala Mitja Čander in Aleš Šteger. Mlada založba se je ob svoji ustanovitvi imenovala Študentska založba, leta 2014 pa je prevzela ime po svoji leposlovni zbirki in se odtlej imenuje Beletrina. Bralce in bralke založba razvaja z vrhunskimi literarnimi in humanističnimi deli. Poleg leposlovne zbirke Beletrina in številnih drugih dejavnosti založba že od začetka izdaja humanistično zbirko Koda, skrbi za posebne knjižne izdaje, organizira dva velika Literarna festivala (Dnevi poezije in vina ter Literature sveta – Fabula), vodi mednarodno pesniško platformo Versopolis ter skrbi za razvoj in ponudbo elektronskih knjig v okviru platforme Biblos. Ob jubileju zbirke Beletrina smo se pogovarjali z njenim direktorjem, Mitjo Čandrom.

V zbirki Beletrina, v kateri že 24 let objavljate najboljšo domačo in tujo literaturo, je izšla 500. knjiga. Zakaj ste za to izdajo izbrali prav roman Ristanc Julia Cortázarja?

Sredi devetdesetih, ko se je rojevala ideja za novo leposlovno zbirko, je bila to kultna knjiga takrat mladih intelektualcev. Ristanc pa v resnici ni kaka modna muha nekega časa. To je naravnost eksplozivna knjiga, ki je zaznamovala literaturo dvajsetega stoletja in nas lahko še kako živo nagovori tudi danes. Roman o iskanju ljubezni in smisla življenja, razpet med Parizom in Buenos Airesom ...

Mejniki so vedno dobra točka za pogled nazaj in naprej. Kako vidite razvoj ne samo zbirke, ampak tudi založbe Beletrina od njenih začetkov vse do danes?

Ponosen sem, da smo vseskozi sledili – in še sledimo – prvotnemu vodilu, ki sem ga ob napovedi nove zbirke zapisal leta 1996: izdajati vrhunsko leposlovje ne glede na svetovni nazor avtorja, njegovo generacijsko, idejno ali estetsko zaznamovanost ... Ohranjati območje duhovne svobode, ne pa pristajati na Slovencem tako domače izključevanje in zapiranje v krožke enako mislečih.

Kaj so še Beletrinine smernice in izzivi za v prihodnje?

Veselim se mnogih knjig in projektov, vsak hip bodo zunaj denimo knjige prvega letnika Klasične Beletrine, ki bo po dolgih letih v slovenski prostor v večjem obsegu vsako leto prinašala nove prevode klasičnih romanov in novel. V zadnjih letih smo se na eni strani zelo profesionalizirali, z nekdanjo, v marsičem študentsko improvizacijo, ne bi preživeli. Eden naših poudarkov je v tem obdobju bila in bo tudi v prihodnosti digitalizacija. Morda pa smo danes pri oblikovanju programa še bolj drzni kot nekoč, še raje prisluhnemo nenavadnim glasovom, izdajamo zelo posebne knjige ... Ohraniti radovednost in odprtost do sveta, to je pravzaprav vsa skrivnost.

Knjižna pokrajina se spreminja, edinstveno izkušnjo je na tem področju prinesla tudi nedavna samoizolacija in drugi ukrepi, povezani z epidemijo covida-19, na kar ste se v založbi odzvali na različne načine.

Že pred leti smo pravilno ocenili, da bo področje knjige – tako kot družbo v celoti – zaznamovala digitalizacija. V času izolacije smo samo pospešili zastavljene procese, intenzivirali spletno komunikacijo, izumili novo oddajo Beletrina v živo, ki jo ob ponedeljkih zvečer spremlja vse več gledalcev, skupaj z osemdesetimi pesniškimi festivali z vsega sveta smo priredili spletni Festival upanja, okrepili smo Biblos, ki v sodelovanju s slovenskimi splošnimi knjižnicami in NUK-om izposoja elektronske knjige ...

Na Biblosu ste v času samoizolacije beležili izjemen porast bralcev in bralk. Kaj se na področju elektronske knjige dogaja zdaj?

Še vedno je obisk Biblosa skoraj trikratnik tistega pred korono. Upamo, da bo Biblos kmalu vpeljan tudi v šolsko okolje. S tem bi mnogi veliko lažje dostopali denimo do knjig za domače branje, sploh v primeru karantene. Sicer pa se vse bolj zdi, da se navajamo na spoznanje, da je knjiga knjiga predvsem zaradi svoje vsebine in ne toliko zaradi oblike, v kateri je dostopna. Sam berem tako elektronske kot fizične knjige, odvisno od hipnega navdiha ali pa okoliščin. Na potovanja ne vlačim več torbe ali kovčka s tiskanimi knjigami, saj imam veliko izbiro preko spleta.

Nedavno se je zaključil projekt Beletrininih trubadurjev – gostovanja Beletrininih avtorjev in avtoric po različnih slovenskih splošnih knjižnicah. Kakšne so izkušnje?

Če smo v času splošnega zaprtja stavili na digitalno, smo takoj po koncu izolacije dojeli, da bo poletje morda edini čas brezskrbnega druženja. Ljudje si želimo živih stikov, tudi srečanj s priljubljenimi pisateljicami in pisatelji. Pripravili smo kar 51 nastopov in naše avtorice in avtorje poslali v številne slovenske kraje. Odzivi so bili odlični in že razmišljamo o ponovitvi prihodnje poletje.

V času, ko je zaradi pandemije covida-19 odpadlo kar nekaj dogodkov in festivalov, je založba Beletrina konec avgusta organizirala že 24. Dneve poezije in vina. Je nova realnost zahtevala veliko organizacijske in vsebinske fleksibilnosti ter kreativnosti?

Ekipa na čelu z Alešem Štegrom je opravila izjemno delo in ne le organizirala v živo zahtevnega festivalskega dogodka, ampak v Slovenijo kljub vsem omejitvam pritegnila pesnice in pesnike iz kar šestnajstih držav sveta. Obiskovalcev je bilo veliko več, kot smo jih lahko sprejeli na prizoriščih zaradi ukrepov proti covidu-19, kar govori tudi o tem, da je glas poezije v nemirnih časih morda še bolj pomemben.

Kako pa se je skozi čas spreminjal mednarodni pesniški festival Dnevi poezije in vina, ki bo naslednje leto jubilejni?

Festival se je začel v Brdih in na to obdobje me vežejo zelo lepi spomini. S Ptujem je dobil šarm srednjeveškega mesta, postal je večji in vsebinsko še bolj zanimiv, nanj smo začeli ob mnogih mladih pesnikih vabiti osrednja imena svetovne poezije, njihova gostovanja smo počastili z dvojezičnimi izbori iz njihovih pesniških opusov ... Festival se nenehno spreminja, a v njegovem srcu ostaja velika ljubezen do poezije, te na prvi pogled obrobne človekove dejavnosti, ki pa prav s tega družbenega roba pogosto izreka temeljne resnice o nas in svetu, v katerem živimo.

Piše: Agnes Jež

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord