Joan Baez je ikona ameriške folk glasbe iz šestdesetih let in borka za državljanske pravice. Pela je na Maršu na Washington leta 1963, protestirala s Cesarjem Chavezom v Kaliforniji, demonstrirala proti vietnamski vojni in leta 1969 nastopila na Woodstocku.
V svoji šest desetletij dolgi karieri je izdala več kot 30 albumov in navdihnila številne izvajalce, med drugim The Beatles in Lano Del Rey.
Leta 2019 se je umaknila od turnej in se posvetila slikanju, risanju in objavljanju knjig. Med drugim je tako pred kratkim izdala pesniško zbirko, ki jo je sicer napisala že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je tekom terapij mukoma procesirala svoje izkušnje zgodnjih zlorab iz otroštva.
Zakopani spomini
Baezin oče, Albert, je bil fizik in profesor, najbolj znan po svojih prispevkih k rentgenski tehnologiji. Doma pa je imel težave pri povezovanju s preostalimi članicami družine, ki jih je družila strast do umetnosti.
Sredi svojega odraslega življenja se je Baezova pričela spominjati zlorab iz zgodnjega otroštva tako s strani očeta kot nekaterih drugih posameznikov. Te zlorabe so se tekom njenega otroštva dogajale več kot šest let.
V nedavnem dokumentarcu Jaz sem hrušč (I am a noise) iz leta 2023 je v zadnjii četrtini filma o vsem tem odkrito spregovorila.
"Pomembno je razumeti, kaj zloraba naredi otrokovemu umu in koliko časa je potrebnega, da se rane zacelijo. Rabila sem do 50. leta, da sem si najprej sploh priznala, da je tam spodaj nekaj, kar mi povzroča fobije, panične napade in nespečnost."
In potem so prišli
"Zakaj se je vse to dogajalo? Zakaj se je vse to dogajalo?" se je spraševala. "In potem sem pomislila: V redu, nekje spodaj je nekaj, naj vidim, ali lahko grem tja, da to najdem in se s tem soočim. Kar sem tudi storila. In trajalo je leta."
Potem nadaljuje: "Prišli so zelo hitro, v nekaj letih. In ker so prišli v obliki večih osebnosti, je bilo kot, da so moja družina."
Joan Baez je bila takat diagnosticirana z disociativno motnjo identitete, katere izvor gre iskati v izkušnjah zgodnje travme iz otroštva.
Veliko pesmi iz njene pesniške zbirke Ko vidiš mojo mamo so napisale prav njene 'entitete' - izraz, ki ga Baez uporablja za opis drugih osebnosti, kliniki pa zanje raje uporabljajo izraz 'identitete' ali 'alternativna stanja osebnosti' (krajše 'alterji').
Iz njenega dokumentarca tako med drugim izvemo, da so njeni najljubši alterji zaščitniki v obliki živali, kot sta lev in volk, pa tudi entiteta v obliki srne, ki 'zbira srečne trenutke njenega življenja', del njene 'notranje družine' pa je tudi 12-letni deček, ki je preživel holokavst.
Okrevanje je mogoče
Čeravno disociativna motnja identitete v kliničnem svetu velja za hudo motnjo, pa je ozdravitev od nje mogoča. In Joan Baez je v zaključku svojega dokumentarca o tem več kot jasna.
"Nekaj osebnosti je še vedno prisotnih," pravi danes Baez in nadaljuje: "Vendar so zdaj pod nadzorom."
Danes 84-letna Baez je po letih psihoterapij in dela na sebi 'bolj prisotna in čuječna v svojem življenju kot kdaj koli prej', prav tako pa je tako, kot sama trdi, 'bolj celostna' in torej osebnostno integrirana.
Notranjih 'demonov' in paničnih napadov skoraj ne izkuša več, če pa se ti že še pojavijo, so ti 'demoni' majhni, panični napadi pa obvladljivi.
Joan Baez, ki je celo življenje trpela zaradi strahu pred intimnostjo, kar je pogosta posledica kršenja osebnih mej zaradi hudih zlorab v otroštvu, se na jesen življenja spreminja tudi odnosnostno.
"Gre za prijateljstva, ki mi jih je bilo nekoč težko najti. Danes imam veliko zelo dobrih prijateljev in mislim, da je to nekaj, česar pred leti ne bi mogla imeti. Zdaj pa jih imam in hvaležna sem za to."
Ta oblika intimnosti je sicer drugačna od romantične, a Baez poudarja: "V romantičnem smislu trenutno nimam intimnosti. Imam pa jo s prijatelji, s katerimi sem si bližje kot kadar koli v preteklosti."
Kaj sploh je disociacija?
Disociacija je normalen umski proces, ki ga je izkusil že vsak izmed nas.
Primeri blage in precej razširjene disociacije so: trenutki zamišljenosti in zasanjanosti, t.i. izklopa predajanje dnevnemu sanjarjenju, vožnja avtomobila na ’avtopilotu’ (torej avtomatično in brez posebnega razmišljanja), tako popolno vživljanje v dogajanje v knjigi ali na filmu, da pozabimo na svojo neposredno okolico. Potem so tu še posebna stanja zamaknjenosti ob poslušanju najljubše glasbe in številna druga, transu podobna stanja (torej tudi sposobnost ljudi za meditacijo in hipnozo).
Tovrstne izkušnje gre videti kot začasen umik iz primeža stresnega sveta, zato se neredko čutijo kot prijetne, kar je v osnovi tudi njihova primarna funkcija.
Disociacija pa lahko postane tudi trajnejša, ko se (na primer v trenutkih hude travme ali stresa) človek ne zmore soočiti z negativnimi občutki in čustvi.
Če disociacija postane kronična, to lahko onemogoči okrevanje pri travmi ali pri PTSD. Kronična disociacija lahko postane problem tudi sama po sebi.
Ker je disociacija mentalni proces, pri katerem se pri človeku pojavijo vrzeli med mislimi, čustvi, spomini ali celo občutkom lastne identitete, se pri kroničnem zatekanju vanjo (k čemur so še posebno nagnjeni travmatizirani otroci), lahko razvijejo disociativne motnje. Mednje uvrščamo: disociativno amnezijo, disociativno fugo, depersonalizacijo/derealizacijo in disociativno motnjo identitete.
Disociativne motnje je mogoče zdraviti (in ozdraviti) s psihoterapijo.
- Preberite si tudi: 7 presenetljivih dejstev o disociativni motnji identitete
