Ko govorimo o smrti, razmišljamo o oporokah, zapuščini, posmrtnih željah in kaj vse smo pozabili zbrisati iz zgodovine spletnega brskalnika. So pa ljudje, katerih poslednje želje so bile vse prej kot običajne.
Vagina na nagrobniku
Leta 2009 je v Beogradu umrla Milena Marinković, žena Milana Marinkovića, ki je kasneje zaradi ženine poslednje želje postal prava mednarodna senzacija. Ob smrti je Milena namreč želela, da ji mož izpolni zelo osebno poslednjo željo - na njen nagrobnik naj vgravirajo repliko njene vagine.
Namen njene želje je bil sicer nadvse preprost. Želela je le, da njen dragi Milan nikoli ne pogleda druge ženske. "Tako se me bo za vselej spominjal," je med drugim Milena zapisala v pismu, ki ga je zapustila možu.
In njen mož ji je željo izpolnil. Kar pa ni bilo lahko, saj kamnoseki na splošno niso navdušeni nad klesanjem mednožij v kamen. Mnogi, ki jih je v Srbiji povprašal Milan, so to celo označili za bogokletno. Končno je le našel junaka, ki je Mileni izpolnil njeno poslednjo željo, pa čeprav je s tem poskrbel, da je preostalim družinskim članom obisk Mileninega groba za vselej nekoliko neprijeten.
Pokopan v embalaži čipsa Pringles
Leta 1966 je Fredric Baur ustvaril poznani čips Pringles in s tem tudi zelo specifično Pringles embalažo, pokončno tubo, na katero je bil tako ponosen, da je želel biti v eni teh tudi pokopan. Čeprav so se njegovi potomci tej ideji sprva smejali, pa na dan smrti niso imeli druge izbire, kot da mu željo izpolnijo. Na poti do pogrebnega doma sta se tako njegova sina ustavila v trgovini in stoječ pred ponudbo Pringles čipsov razmišljala, v embalaži katerega okusa naj bo njun oče pokopan. Na koncu sta se odločila za rdečo, originalno embalažo.
Želja po odprtju knjižnice, ki ne dovoljuje vstopa ženskam
Leta 1930 je v zvezni državi Iowa umrl T.M. Zink, bogati odvetnik z izdatnim premoženjem in gorečim sovraštvom do žensk. Nežni spol je celo tako sovražil, da je v oporoki velel njegovo premoženje razdeliti na naslednji način: žena ne dobi niti centa, hčerka dobi 5 dolarjev, 50.000 dolarjev pa se nameni za sklad, s katerim bi se nekega dne odprla knjižnica Zink, v kateri bi gostili zgolj knjižna in umetniška dela, ki jih niso ustvarile ženske, obenem pa ženske tudi ne bi imele vstopa.
Zink je v svojih tekstih celo zapisal, da njegovo sovraštvo do žensk ni neka trenutna muha, ampak ga je razvil iz preteklih izkušenj in preučevanjem vseh literarnih in filozofskih del.
Njegova hčerka je po njegovi smrti uspešno izpodbijala očetove nore želje na podlagi dejstva, da je bil T.M. Zink deklarirano blazen. Na koncu je dobila celotno očetovo premoženje in ker trenutno ne vemo za nobeno knjižnico, ki bi prepovedovala vstop ženskam, ga je verjetno porabila za kakšne bolj smiselne reči.
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
