Razumevanje duševnega zdravja se spreminja in nekatere knjige so glasnice teh sprememb.
Ob medicinskem modelu, ki je desetletja pomembno oblikoval psihiatrijo in zdravljenje duševnih motenj, se vse močneje uveljavljajo pristopi, ki človeka vidijo širše: skozi njegove odnose, življenjske izkušnje, travme, družino, kulturo in družbene okoliščine.
Tudi diagnoza tako ni več nujno konec razlage, ampak lahko postane začetek vprašanj.
Pet knjig v našem izboru prihaja iz različnih svetov. Med njimi so klinični psihologi, psihiatri in raziskovalci, pa tudi avtorica, ki o duševni stiski pripoveduje od znotraj, iz lastne izkušnje. Nekatere knjige ponujajo nove načine terapevtskega dela, druge pod vprašaj postavljajo sam jezik, s katerim govorimo o duševnih motnjah. Ena nas popelje v svet kompleksne travme in disociacije, druga v razpravo o nevrodivergentnosti, zadnja pa odpira vprašanje, kaj se z duševnim zdravjem mladih dogaja v otroštvu, ki ga vse bolj oblikujejo pametni telefoni in družbena omrežja.
Vsem pa je skupno eno: vabijo nas, da človeka ne skrčimo na simptom.
1. Odprti dialogi
- Avtorja: Jaakko Seikkula in Tom Erik Arnkil
Odprti dialogi predstavljajo dialoško-mrežni pristop k duševnim stiskam, ki se je razvil na Finskem. V ospredju ni samo posameznik s simptomi, ampak mreža odnosov, v kateri živi: njegova družina, bližnji in strokovnjaki.
Jaakko Seikkula in Tom Erik Arnkil knjigo namenjata predvsem strokovnjakom na področju psihosocialnega dela – terapevtom, socialnim delavcem, učiteljem, svetovalcem in drugim, ki se srečujejo z ljudmi v duševni stiski. Knjiga obravnava mrežna srečanja, krizne intervencije, umetnost odzivanja in načine, kako ustvariti dialog, v katerem imajo prostor različni glasovi.
Pomemben premik tega pristopa je že v sami drži strokovnjaka. Njegova naloga ni nujno čim prej razložiti, kaj se z osebo dogaja, in ponuditi rešitev. Najprej mora ustvariti prostor, v katerem je mogoče slišati človeka in ljudi okoli njega ter skupaj oblikovati pomen dogajanja. S tem Odprti dialogi odpirajo veliko širše vprašanje: ali je lahko odnos sam po sebi eden ključnih dejavnikov zdravljenja?
Prav zaradi tega knjiga presega opis posamezne terapevtske metode. Govori o drugačnem načinu srečevanja s človekom v stiski – takšnem, v katerem strokovnjak ne govori predvsem o pacientu, ampak z njim in z ljudmi, ki so zanj pomembni.
Slovenska izdaja knjigo Odprti dialogi izrecno namenja tudi psihosocialnim strokovnjakom in jo predstavlja kot pristop, ki namesto osredotočanja zgolj na simptome in diagnoze vključuje pacientovo osebno mrežo.
2. Odkrito o psihiatričnih diagnozah
- Avtorica: Lucy Johnstone
Britanska klinična psihologinja Lucy Johnstone se loteva enega temeljnih vprašanj sodobnega duševnega zdravja: koliko nam diagnostične kategorije dejansko povedo o človeku in njegovem trpljenju? Namesto nove terapevtske tehnike ponuja predvsem nekaj drugega – povabilo k refleksiji.
Johnstone v knjigi Odkrito o psihiatričnih diagnozah kritično obravnava predpostavko, da izrazi, kot so depresija, bipolarna motnja ali shizofrenija, delujejo enako kot diagnoze telesnih bolezni z jasno opredeljeno patologijo. Opozarja na omejitve diagnostičnih sistemov ter zagovarja razumevanje duševne stiske tudi skozi človekovo življenjsko zgodbo, odnose in okoliščine.
Johnstone s tem ne zanika resničnosti trpljenja. Prav nasprotno. Njeno vprašanje je, ali človeku res lahko pomagamo tako, da njegovo trpljenje najprej prevedemo v jezik bolezni.
Za človeka, ki je prejel psihiatrično diagnozo, lahko tak pogled pomeni možnost, da svojo zgodbo začne pripovedovati drugače. Diagnoza ni več nujno celotna razlaga tega, kdo je, ampak eden od načinov opisovanja njegove izkušnje.
Za svojce odpira prostor za drugačno poslušanje, za strokovnjake pa precej zahtevnejše vprašanje: ali znamo poleg simptomov in diagnostičnih kriterijev slišati tudi pomen človekove stiske?
3. V očeh kobre
- Avtorica: Nataša Zupanc
Prvenec Nataše Zupanc prinaša nekaj, česar strokovni priročniki ne morejo, to je pogled od znotraj.
Avtorica skozi osebno izkušnjo pripoveduje o življenju s kompleksno travmo in disociacijo ter bralca vodi v notranji svet, ki ga je pogosto težko ubesediti. Opisuje različne vidike svojega notranjega doživljanja, odzive na sprožilce ter dolgo pot osmišljanja izkušenj, ki so bile nekoč preveč boleče, da bi jih bilo mogoče povezati v celoto.
Kot osebno-izpovedno delo, ki ga spremljajo poljudno-znanstvene razlage disociativne psihike, bo knjiga zanimiva tako laični javnosti kot strokovnjakom.
“Nataša Zupanc je s tem monumentalnim delom in s časom ter trudom, ki ga je posvetila oblikovanju nepregledne gmote utrinkov v smiselno celoto, preoblikovala svoje na vse strani razpršene miselne drobce v organiziran sistem podosebnosti, ki sodelujejo med seboj in ki skupaj sestavljajo njeno podobo o sebi. In zato je zmagovalka. Ni žrtev travme, ni samo preživelka, kot zdaj rečejo po angleškem vzorcu, je zmagovalka, ki je ozavestila in osmislila svojo ranjenost in nam podarila enkraten vpogled v doživljanje osebe, ki preboleva travmo.“ - Sanja Rozman, dr. med., zdravnica, psihoterapevtka in avtorica devetih knjig o nekemičnih zasvojenostih
4. V iskanju normalnosti
- Avtorica: Sami Timimi
Britanski otroški in mladostniški psihiater Sami Timimi v knjigi V iskanju normalnosti odpira vprašanja, ki segajo v samo jedro sodobnega razumevanja duševnega zdravja.
Timimi opozarja na nevarnost, da bi človeško stisko, vedenjske posebnosti in različne načine doživljanja prehitro spremenili v medicinski problem. Namesto izoliranega posameznika predlaga širši pogled, ki upošteva njegovo družino, kulturo, okolje in življenjske okoliščine.
Posebej pomemben je njegov razmislek o nevroraznolikosti. Če možgani in načini doživljanja ljudi niso enaki, se namreč odpre zahtevno vprašanje: kdaj govorimo o motnji, kdaj o različnosti in kdaj o človeku, ki potrebuje podporo ne glede na oznako?
Tu se Timimi zanimivo sreča z Johnstoneovo kritiko psihiatričnih diagnoz, a jo hkrati tudi razširi. Ne sprašuje se samo, kaj je problem diagnoz, ampak kako bi lahko duševno zdravje razumeli drugače - bolj kontekstualno in z več prostora za raznolikost človeških izkušenj.
To je knjiga, ki od strokovnjaka ne zahteva, da zavrže svoje znanje. Zahteva pa, da se vpraša, skozi kakšna očala gleda človeka pred seboj.
5. Tesnobna generacija
- Avtor: Jonathan Haidt
Socialni psiholog Jonathan Haidt se v Tesnobni generaciji loteva enega najbolj aktualnih vprašanj duševnega zdravja: porasta stisk med mladimi in možne vloge pametnih telefonov, družbenih omrežij ter spremenjenega načina odraščanja.
Njegova osrednja teza je provokativna. Haidt trdi, da se je v zadnjih desetletjih zgodil velik premik od otroštva, temelječega na igri, k otroštvu, temelječemu na telefonu. Otroci so po njegovem v fizičnem svetu vse bolj zaščiteni, hkrati pa so v digitalnem svetu zgodaj izpostavljeni okolju, na katerega razvojno niso nujno pripravljeni.
Toda prav pri tej knjigi je pomembno še nekaj: brati jo je vredno kot začetek razprave, ne kot njeno zadnjo besedo.
Prav zaradi tega je knjiga zanimivo branje tudi za psihoterapevte. Ne zato, ker bi ponudila dokončno razlago duševnih stisk mladih, ampak ker zastavi vprašanje, ki ga stroka vse težje prezre: Ali lahko duševno zdravje otrok in mladostnikov sploh razumemo, ne da bi razumeli svet, v katerem danes odraščajo?
Pet knjig, pet pogledov v isto smer
Odprti dialogi nas učijo, da zdravljenje lahko nastaja v odnosu in pogovoru.
Odkrito o psihiatričnih diagnozah nas opozarja, da ime, ki ga damo človekovi stiski, še ni nujno njena razlaga.
V iskanju normalnosti postavi pod vprašaj mejo med normalnostjo, stisko, motnjo in nevrodivergentnostjo.
V očeh kobre nam omogoči redko priložnost, da od znotraj pogledamo v svet kompleksne travme in disociacije.
Tesnobna generacija pa nazadnje pogled od posameznika obrne navzven in nas vpraša, kako na duševno zdravje mladih vpliva svet, ki smo ga ustvarili okoli njih.
Vse pet knjig je del širšega novega trenda drugačnega načina razumevanja, kako družba, medicina in psihologija dojemajo duševno zdravje, stiske in motnje.
Premik v paradigmi najbolje ponazarja prav preusmeritev pozornosti z vprašanj: 'Katero motnjo ima ta človek?' ali 'Kaj je narobe z njim?', na vprašanja: 'Kaj se mu je zgodilo?", 'Kaj njegova stiska pomeni?', 'Kdo je ob njem?', 'V kakšnem svetu živi?' in 'Kaj potrebuje, da njegov glas zareres slišan?'.
