»Jobs je devetdeset minut razlagal, zakaj je iPad najboljši za gledanje fotografij, poslušanje glasbe, učenja na iTunes U, brskanje po Facebooku, igranje iger in upravljanje na tisoče aplikacij. Toda svojim otrokom ga ni dovolil uporabljati.« - Adam Alter
Strokovnjak za marketing in univerzitetni predavatelj Adam Alter je podpisal poljudno, a nadvse pretresljivo knjigo o pasteh tehnologije, ki nas dobesedno zasužnjuje. Nje nevarnost je toliko večja, ker se zasvojenosti s sodobnimi tehnologijami praktično ne zavedamo, ob tem pa te postajajo iz leta v leto še privlačnejše. Sirene, ki nas kličejo iz malih in velikih zaslonov, postajajo tako zelo zapeljive, da njihove glasove del stroke danes že postavlja ob bok odvisnostim od trdih drog.
»V šestdesetih letih nas je v vodah, skozi katere smo plavali, ogrožalo le kaj vabljivih trnkov: cigarete, alkohol in mamila, ki so bila druga in težko dostopna. V prvem desetletju 21. stoletja so te vode prepolne trnkov. Tu je trnek Facebooka. Pa trnek Instagrama. Trnek pornografije. Trnek elektronske pošte. Trnek spletnega nakupovanja. In tako naprej. Seznam je dolg – veliko daljši, kot je kdaj bil, in moč teh trnkov šele spoznavamo,« je v uvodu knjige Sužnji zaslona jasen Adam Alter.
A če se običajni ljudje, ki so končni uporabniki sodobnih tehnologij, vseh teh nevarnosti ne zavedajo, pa se nje zasvojljivosti še kako zavedajo nje snovalci.
»Na stotine milijonov ljudi z objavami na Instagramu sproti razkriva svoje življenje, drugi pa ta življenja enako hitro ocenjujejo s komentarji in všečki. Pesmi, ki smo jih nekoč prenašali eno uro, zdaj pridejo v nekaj sekundah, in zamudnosti, ki je ljudi odvračala od prenašanja, ni več. Tehnologija ponuja pripravnost, hitrost in samodejnost, vendar terja tudi veliko ceno,« še opozarja Alter. »Človeško vedenje deloma poganja zaporedje refleksnih presoj koristi in cene, ki določijo, ali bomo kaj storili enkrat, dvakrat, stokrat ali nobenkrat. Kadar je korist večja od cene, je težko, da dejanja ne bi vedno znova ponavljali – zlati kdara uberejo ravno prave nevrološke strune. Eno teh strun zabrenka všeček na Facebooku in Instagramu, pa tudi dokončanje naloge v igri World of Warcraft ali ugotovitev, da je enega naših čivkov delilo na stotine uporabnikov Twitterja.«
Ustvarjalci digitalnih platform tudi nikoli ne počivajo. Svoje delo opravljajo z odliko, pri čemer natančno vedo, kaj je potrebno izboljšati, katere barve ozadja uporabiti in s kakšnimi zvoki opremiti svoj digitalni vorteks – vrtinec, ki bo pozornost najprej pritegnil, nato ujel in nazadnje kot digitalna črna luknja še vsrkal globoko vase.
Da bi bile stvari še bolj srhljive, se javnost nevarnosti, ki v resnici preži za novodobnimi odvisnostmi od zaslonov, praktično ne zaveda ali pa jo, v najboljšem primeru, močno podcenjuje. Avtor uspešnice, ki se trudi javnost ozavestiti glede teh nevarnosti, je zato govoril tudi s številnimi kliničnimi psihologi, ki se s tovrstnimi zasvojenostmi že srečujejo tekom svojih praks. Adlerju je neka psihologinja znala povedati o primeru lepe, pametne in uspešne ženske z dvema magisterijema in profesuro, ki pa je hkrati zasvojena tudi s spletnim nakupovanjem in si je do danes že nakopala za 80.000 dolarjev dolga. Spet neka druga v službi izjemno uspešna ženska pa pred prijatelji skriva svojo zasvojenost s Facebookom. »Grdo se je razšla s fantom in ga je nato leta zasledovala po spletu. Ko je zveze konec, se je ob Facebooku veliko teže raziti,« dodaja taista psihologinja, ki nato ne pozabi omeniti še moškega, ki stokrat dnevno preverja svojo elektronsko pošto: »Na počitnicah se ne more sprostiti in uživati. A tega sploh ni mogoče opaziti. Zelo je anksiozen, svetu pa se kaže v povsem drugačni luči; ima uspešno kariero v zdravstvu in nikoli ne bi pomislili, kako trpi.«
Knjiga Adama Alterja je knjiga o vseh teh ljudeh in njihovi (za človeštvo, ne pa tudi za sodobno družbo) novih vrstah vedenjskih zasvojenostih. Avtor z njo do podrobnosti razišče, kje se te odvisnosti začnejo, kdo jih oblikuje, zaradi katerih psiholoških ukan postanejo tako vabljive, kako je mogoče vendarle zmanjšati njihovo nevarnost in kako to isto znanost preusmeriti h koristnejšim ciljem. Knjiga Sužnji zaslona pa je toliko bolj zanimiva tudi zato, ker nikakor ne zanika dejstva, da tehnologija v svoji biti nosi tudi seme dobrega.
»Ko sem se leta 1988 z bratom in starši preselil v Avstralijo, so stari starši ostali v Južni Afriki. Z njimi sem se pogovarjal enkrat na teden po dragi stacionarni telefonski zvezi; pisma, ki smo si jih pošiljali, pa so prispela čez teden dni. Ko sem se leta 2004 preselil v Združene države, sem se staršem in bratu skoraj vsak dan oglasil po elektronski pošti. Pogosto smo se pogovarjali po telefonu in si prek spletne kamere na Skypu mahali karseda pogosto. Tehnologija je zmanjšala razdaljo med nami.«
V moralnem smislu tehnologija skratka v resnici ni ne dobra in ne slaba. Tehnologija tukaj pač je, tako kot so tukaj kolo, elektrika in kirurški skalpel. Šele ko tehnologijo vzamejo v roke korporacije, ki jo izdelujejo za množično porabo, se v iskanju maksimiziranja profitov lahko zgodi, da pričnejo spodbujati zasvojenost. Pri čemer danes že vemo, da so si zasvojenosti s snovmi in vedenjske odvisnosti v marsičem zelo podobne, saj aktivirajo iste dele možganov, poganjajo pa jih iste osnovne človeške potrebe: družbeno povezovanje in podpora, duševno spodbujanje in občutek učinkovitosti.
Naj se na tem mestu zato za hip še enkrat vrnemo k Steve Jobsu in njegovemu ponosu: iPadu!
Jobs je resnico o tem, zakaj njegovi otroci še nikoli niso uporabljali iPada, povedal konec leta 2010 novinarju New York Timesa Nicku Biltonu. »Doma otrokom omejujemo uporabo tehnologije,« je bil kratek, a še kako jasen Jobs. Bilton pa je kasneje odkril, da podobno ukrepajo tudi drugi tehnološki velikani.
»Nekdanji urednik revije Wired Chris Anderson je doma določil stroge časovne omejitve za vse naprave, ’ker smo iz prve roke videli nevarnosti tehnologije’. Njegovih pet otrok ni smelo uporabljati zaslonov v svojih sobah. Ustanovitelj Bloggerja, Twitterja in Mediuma Even Williams je svojima sinovima kupil na stotine knjig, ne pa tudi iPada. Ustanoviteljica analitičnega podjetja Lesley Gold pa je svojim otrokom strogo prepovedala uporabo zaslonov med tednom. Popustila je le takrat, ko so računalnik potrebovali za domače naloge.«
Priporočamo v branje in ravnanje!
Adam Alter: Sužnji zaslona
- Knjiga o tem, kako nas tehnologija zasvoji in v krempljih drži industrija
Adam Alter je strokovnjak za marketing in predavatelj na Sternovi poslovni šoli Univerze v New Yorku.
V svoji prijazni, razumljivi knjigi Sužnji zaslona, ki je postala mednarodna uspešnica, opisuje vire in vzroke zasvojenosti sodobnega človeka s tehnologijo ter opozarja na pasti, ki jih v ozadju dobičkonosne industrije premišljeno nastavljajo korporacije. Predvsem pa svetuje, kako se izviti iz suženjstva zaslona ali izkoristiti pozitivne plati njegove hipnotične privlačnosti: le oči moramo od namišljenega sveta digitalnih krajin dvigniti nazaj k človeku – in k samemu sebi.
Odlomek iz knjige:
- »Obdobje vedenje zasvojenosti je še mlado, toda zgodnji znali napovedujejo krizo. Zasvojenost je škodljiva, ker izrine druge pomembne dejavnosti, od dela in igre do osnovne higiene in družabnih stikov. Dobra novica je, da naši odnosi z vedenjsko zasvojenostjo niso nespremenljivi. Veliko lahko sami storimo, da vzpostavimo ravnotežje, ki je obstajalo pred prihodom pametnih telefonov, nosljive tehnologije, družbenih omrežij in gledanja vsebin na zahtevo. Ključno je, da razumemo, zakaj se vedenjske zasvojenosti tako bohotijo in kako izkoriščajo človekovo psihologijo ter kako premagati zasvojenosti, ki nam škodijo – in izkoristiti tiste, ki nam lahko koristijo.«
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
