Delo Primoža Suhadolčana Košarkar tudi na filmska platna

Kot se verjetno lahko spominjate vsebine knjige še iz otroških let, zgodba govori o lenem, nerod­nem, vedno lačnem in neverjet­no visokem Ranti, ki ga nekega dne učitelj telovadbe povabi v košarkarsko ekipo, in s tem Ranta spremeni v zagrizenega športnika, zvestega prijatelja in privlačnega fanta.

Manjša odstopanja od knjige

Scenarij za istoimenski film, ki si ga je mogoče ogledati od 14. septembra dalje je napisal sam Primož Suhadolčan že pred približno 15 leti, vendar pa je scenariju nekako uspelo, da se je nedotaknjen valjal po predalih, nezmožen najti ekipo, ki bi ga bila pripravljena posneti, dokler ni pred približno tremi leti srečal producenta Gustav Film, ki je k ekipi povabil režiserja Borisa Petkoviča.

»Razlog, da scenarij 15 let ni dočakal svojega snemanja, verjetno tiči v podhranjenosti slovenske filmske produkcije, vendar je to zgolj moja špekulacija,« je komentiral režiser Boris Petkovič, ki je pomagal tudi pri oblikovanju scenarija. »Prvo adaptacijo knjige v scenarij je naredil Suhodolčan sam. Kot je to v navadi, je treba narediti redukcijo, treba je izčistiti linije in odvreči določene stvari. Drugi korak sem naredil še sam,« razloži. Ko je dobil v roke scenarij, se je odločil za manjše dodelave: na novo je napisal začetek filma, ki se sicer še vedno nanaša na literarno verzijo, dodelal pa je tudi lik Metke in ji dodal vlogo novinarke šolskega glasila.

Najboljša umetnost je brezčasna

Pa je lahko mladinska zgodba, napisana pred dvema desetletjema, še vedno relevantna? »Najboljša umetnost je brezčasna,« pravi Petkovič. »Zgodba ni vezana na nič časovnega. Liki znotraj zgodbe doživljajo stvari, rešujejo težave, se ukvarjajo z določenimi zadevami, ki so večne. Imamo košarko, motivacijo mladega športnika, ljubezen, prijateljstvo, vsi ti elementi so večni.«

Zgodba ima v resnici še starejše zametke. »Zavedati se moramo, da je ta zgodba izhajala že v osemdesetih letih v sklopu Podlistkov, objavljena pa je bila v začetku devetdesetih. Tako da imamo več generacij, ki so odraščale s to knjigo, ne le današnji otroci,« je zgodovino objave zgodbe komentiral režiser, ki pričakuje, da si bodo tako otroci kot starši radi pogledali film, saj verjame, da jih filmska adaptacija ene izmed najbolj branih knjig v Sloveniji zanima.

Kako snemati z otroki

»Obstajajo neke posebnosti pri delu z mladimi igralci, saj je s profesionalnimi igralci način dela ustaljen. So stvari, ki se jih učijo na akademiji, in imajo določene izkušnje. Pri mladih pa ima vsak režiser neke svoje pristope.« Sam je šel z njimi pred filmom skozi določen sistem vaj, ki so bile zasnovane za mlade igralce in niso vezane na prav ta film. »Šli smo skozi proces igralskih vaj in se pri tem blazno zabavali. Tam so lahko spoznali osnove, na samem snemanju pa je bilo pomembno, da nam je pri mladih igralcih uspelo ohranjati njihovo energijo.«

Kot režiser si nikakor ni dovolil, da bi nastopal s pozicije 'policista', torej nekoga, ki bi pazil na to, kaj delajo, ali so pridni in podobno, ampak je raje nastopil s pozicije prijatelja. Z otroki se je poskušal šaliti in do njih pristopiti po njihovo. »Verjamem, da so kdaj za mojim hrbtom rekli: 'Joj, ta režiser, kakšne pa on klati!', se pravi, da mi ni vedno uspelo najti njihovega jezika in da se jim nisem vedno zdel smešen, pa vendar menim, da cenijo moje poskuse tovrstnega komuniciranja z njimi, saj so mi to vračali prek igre in prek resnega pristopa pri procesu.«

Kako najti 15-letnega dvometrskega igralca

Pri iskanju primernih igralcev so izvedli avdicijo, a ker je bil izbor glavnega lika pogojen z njegovo višino, postopek ni bil lahek. Iskali so namreč fanta, ki bi bil videti star 15 let in ki je moral biti visok dva metra – v Sloveniji takšnih kandidatov ni ravno veliko. »Ko smo bili že malo obupani, se je od nekje pojavil Klemen Kostrevc. Z direktorjem filma sva ga šla obiskat na dom, in ko sem ga zagledal, sem vedel, da je pravi. Tako da smo imeli kar srečo, saj je potem tudi sijajno odigral svoj lik.« Gajo Filač so povabili k sodelovanju brez avdicije, saj je bila po mnenju Petkoviča idealna Metka, Matija Brodnik pa si je pozornost režiserja prislužil že s svojo prejšnjo vlogo v filmu Pojdi z mano. »Najprej smo morali izbrati igralca, ki bi odigral Ranta, nato pa smo glede na to izbrali primernega igralca za njegovega najboljšega prijatelja, saj je bilo zelo pomembno, da sta kompatibilna. Klemen in Matija sta super šla skupaj.«

In še kopicah slavnih igralcev

Poleg glavnih igralcev se v filmu pojavi veliko znanih slovenskih igralcev: Gojmir Lešnjak Gojc, Lado Bizovičar, Marko Miladinović, Ana Maria Mitić, Matjaž Javšnik in Saša Pavček. Kar je bilo sijajno od trenutka, ko so začeli delati ta film, je bilo po režiserjevih besedah to, da so vsi izhajali iz pozicije spomina. »Marko Miladinovič, ki je včasih treniral košarko, je rekel: 'Jaz sem imel košarkarskega trenerja v srednji šoli, mu bom posvetil ta film.'

Na koncu so vsi svoje like, ki so bili prej definirani po osnovnih karakteristikah po knjigi, nadgradili v območju mikrodramaturgije, tako da dejansko živijo še v neki drugi dimenziji,« je ponosno obudil spomine na snemanje režiser. Na snemanju tako niso bili le biološko mladi igralci, glede na Petkovičeva pripovedovanja je od priprav za snemanje naprej celotna ekipa začela spet razmišljati kot otroci. »Hočeš nočeš sem se moral vrniti v ta svet, da bi bili bolj avtentični pri izbiri kostumov in scenografije pa tudi pri sami pridobitvi energije teh mladih igralcev. Jaz sem se med svojo krizo srednjih let kar nenadoma znašel v puberteti, kar mi je bilo super. Super mi je bilo podoživljati otroštvo ali vsesplošen otroški moment, to je neprecenljiva izkušnja.«<

Besedilo: Patricija Fašalek
Fotografije: arhiv gustav film

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču