Več duhovnosti ne pomeni le manj strahu pred smrtjo, temveč tudi boljše zdravje in večje zadovoljstvo v življenju, kaže raziskava.
Nova raziskava med stanovalci domov za starejše v Teheranu kaže, da sta duhovnost in osebne vrednote dosledno povezana z nižjo anksioznostjo pred smrtjo, pa tudi, da njun vpliv sega širše. Ljudje, ki čislajo spiritualnost in živijo v skladu s svojimi vrednotami, se tako lahko pohvalijo z boljšo kakovostjo življenja in uživajo dobrobiti več duševnega zdravja.
Strah pred smrtjo je pogost, a ne pri vseh enak
Čustveno soočenje s končnostjo življenja je za številne starostnike velik izziv.
Prejšnje študije so pokazale, da so starejši bolj nagnjeni k tesnobi zaradi zmanjšane samozavesti, oslabljene aktivnosti in gibanja, izgube prijateljev in sorodnikov, zmanjšane telesne neodvisnosti ter kroničnih bolezni.
Pa vendar občutenje strahu pred smrtjo nikakor ni enak pri vseh, tudi ne pri vseh starostnikih. Različne osebnostne lastnosti, kot sta čustvenost ali vestnost, močno oblikujejo, kako posameznik doživlja lastno minljivost. Pomemben je tudi sistem osebnih vrednot – tisti, ki dajejo poudarek preseganju samega sebe, tradiciji ali skrbi za druge, običajno lažje obvladujejo tesnobo, povezano s smrtjo.
Duhovnost (in religioznost, pri čemer ta ni nujna) ima tu posebno mesto, saj pomaga ustvariti okvir smisla in koherentnosti.
Raziskava je pokazala tudi precejšnje razlike med ženskami in moškimi, kar potrjuje, da univerzalne izkušnje ni.
Kako duhovnost blaži anksioznost pred smrtjo?
Avtorji raziskave so s pomočjo standardiziranih lestvic potrdili več psiholoških poti, ki vodijo do večjega ali manjšega strahu pred smrtjo, pri čemer sta prav duhovnost in vrednote blažilno delovali - in to tako neposredno kot posredno, prek osebnostnih potez.
Ugotovitve raziskave so bile tako jasne. Več duhovnosti pomeni manj strahu. In razlogov za to je več.
Duhovnost ponuja smisel in koherenco, saj daje življenju pomen in namen ter ublaži eksistencialno grožnjo. Omogoča tudi občutek t. i. simbolne nesmrtnosti, saj vezanost na trajne vrednote, skupnost ali vero vzbuja občutek, da nekaj pomembnega presega posameznikov življenjski čas, bodisi v obliki otrok, dela, ustvarjalnosti ali pripadnosti skupnosti.
Hkrati duhovne prakse, kot so molitev, meditacija, čuječnost in različni rituali, sami po sebi zmanjšujejo napetost in pomagajo pri sprejemanju ter večji prožnosti. Prav tako pa duhovne (ali spiritualne) skupnosti krepijo povezanost in oporo, kar zmanjšuje občutek osamljenosti – enega ključnih dejavnikov, ki napovedujejo strah pred smrtjo v domovih za starejše.
Ni samo tolažba: širše koristi za duševno zdravje
Raziskovalci hkrati poudarjajo, da vloga duhovnosti in življenje v duhu osebnostnih vrednot ne pomeni zgolj blaženja strahu pred smrtjo, kar cinični nato pogosto enačijo z nekakšno 'tolažbo'. V prispevku iranskih raziskovalcev in citiranih raziskavah se namreč jasno kažejo tudi povezave z:
- nižjo depresivnostjo in anksioznostjo v obče,
- boljšo samopodobo in odpornostjo,
- kakovostnejšim spanjem,
- višjim zadovoljstvom z življenjem
- in večjo prosocialnostjo.
Celo v primerih, ko je religioznost odsotna, lahko pomen, skrb za druge, ustvarjalnost in vrednote samopreseganja delujejo zaščitno.
Zato spoznanja ne potrjujejo cinične teze, da ljudje verjamejo 'v nekaj več' le iz strahu pred smrtjo. Duhovnost in prosocialne vrednote odigrajo vlogo prilagodljivih psiholoških virov, ki so tesno povezani s celostnim blagostanjem.
Kaj to pomeni v praksi
Za posameznike in njihove bližnje to pomeni, da je smiselno negovati tisto, kar daje življenju pomen. To je lahko prostovoljsko delo, ustvarjalni projekt ali preprosta skrb za druge. Pomembno je podpirati osebne rituale, kot so molitev, meditacija, branje, glasba ali sprehodi v naravi. Skupnost in odnosi so ključni, zato je dragoceno spodbujati skupinske dejavnosti, medgeneracijska srečanja in vključevanje družin v življenje starejših.
Tudi načrt dnevnih dejavnosti naj izhaja iz vrednot, ki so stanovalcu doma upokojenih res pomembne, naj bo to tradicija, dobrohotnost, estetika ali želja po učenju. Pri tem je neprecenljiva tudi psihološka podpora, ki lahko vključuje pogovore o smislu, logoterapevtske pristope ali skupine za soočanje z izgubo.
Vir: JPCP USWR
Preberite si tudi:
