Erika Johnson Debeljak o prvi Aleševi razglednici, s katero ji je hotel dati košarico!

Njegovo prvo razglednico je dobila v zgodnjih jutranjih ura jeseni 1991, v nabiralnik na njenem takratnem naslovu v Manhattnu pa jo je brez pisemske znamke vrgel kar Aleš sam.

Erika se je le še bežno spominja.

Na razglednici naj bi bila stereotipna newyorška slika, črno-bela fotografija, posneta v zakajenem džez klubu, na njej pa naj bi bila neka trobentarska veličina z napihnjenimi lici. Vendar pa o njej ne more biti več povsem prepričana zato, ker je 'tisto presneto reč zabrisala v smeti'.

• »Aleš me je dal na čevelj, in sicer prav s pomočjo razglednice. Seveda je bila vključena tudi prošnja za razumevanje, pesniški poskus razlage, melanholična samotnost pesnika, njegova daljna domovina in tako naprej. A želela sem si njega, ne besed, ne razglednice. Nisem je shranila, nisem je fetišizirala: a morda je prav njeno obredno žrtvovanje na grmadi newyorškega smetišča naredilo svoje, saj je bila tista poslovilna razglednica dejansko prva od stotin, ki sem jih kasneje prejela v petindvajsetih letih najinega dvorjenja in zakona.«

Razglednice, za katere je kmalu ugotovila, da so Alešev strasten hobi, je začela shranjevati šele v obdobju, ko sta se šla ljubezen na daljavo med Ljubljano in New Yorkom.

Takrat jih je zlagala v navadno belo škatlo, ki jo je hranila ob postelji, vanjo pa shranjevala tudi fotokopije člankov o nadobudnem mladem slovenskem pesniku, fotografije, telefakse, miniaturne kasete in telefonske tajnice.

• »Kako vneto sem vsak dan hitela iz pisarne domov, od postaje podzemne železnice sem skorajda tekla, da bi čim prej odprla nabiralnik. O, kakšna radost me je oblivala in kako mi je hitreje razbijalo srce, če me je pričakala razglednica iz Slovenije; in kako je bilo topo, mrko razočaranje ob koncu dneva, če so vame iz tiste čarobne srebrne odprtine v veži mojega bloka strmeli le računi in bančni izpiski.«

Komaj kakšno leto dni po tistem, ko je Aleš Eriko prvič skušal dati na čevelj, je poskusil še enkrat.

Tokrat je zbral pogum, da je to storil v živo.

Pisalo se je leto 1992, ko je konec decembra Aleš spet obiskal New York.

• »... takrat sem jokala in se drla. Nisem mogla prenesti, da bi se mi izmuznil iz rok, pa naj so se mi zdele dolgoročne perspektive najinega razmerja še tako neverjetne. Nazadnje sva se tistega dne, izčrpano od čustvenosti prerekanj in klavstrofobičnosti mojega stanovanja – nikoli se nama ni zdelo preveč klavstrofobično za ljubljenje, ločevanje pa je seveda nekaj drugega – sklenila, da se odpraviva ven, na zrak.«

Erika je takrat zagrabila tisto belo škatlo, v kateri so bili spominki na njuno ljubezen, in jo vzela s seboj na njun morda zadnji sprehod. Medtem ko sta hodila in se pogovarjala, jo je stiskala k prsim, potem pa jo v trenutku napada jeze in obupa vrgla v koš za smeti v parku Grammercy.

• »Natančno se spominjam Aleša v tistem trenutku: na sebi je imel tisto rumeno parko, ki jo je nosil vse zimske mesece najinega dvorjenja, goščava črnih las: nagnil se je nad koš, svetlo rumena postava med golimi drevesi, in izbezal škatlo z dna: pritisnil si jo je na prsi in hodila sva naprej skozi padajočo decembrsko svetlobo.«

V knjigi Saj grem samo mimo – Razglednice Aleša Debljaka spoznamo nedolgo nazaj nesrečno (in veliko prezgodaj) preminulega pesnika, esejista, kritika in profesorja s povsem drugačnega zornega kota.

Bil je ne le velik ljubitelj knjig, ki jih je za časa življenja nabral na tisoče, temveč strasten pošiljatelj razglednic.

• »Aleš je na razglednice izlival vse, najrazličnejša čustva in misli, informacije in inspiracije, ki se v retrospektivi zdijo neskončno prevelike za standardne dimenzije formata: 10,5 x 14,8 cm, če smo natančni. Kot same razglednice so bile tudi njihove vsebine – novica o rojstvu otroka, poročilo o užitkih smučanja na Krvavcu, beseda spodbude bolnemu prijatelju, zahvala ženi, ker tako lepo skrbi zanj, čestitka kolegu pisatelju za odličen članek ali zasluženo nagrado – zmožne prepotovati neznanske razdalje med faktograf in liričnim, banalnim in erotičnim. Njihov ton je včasih kipel proti nebu od življenjske radosti, včasih spet počasi padal proti tlom pod težo bivanjske melanholije. A ena stvar je gotova: Aleš ni dovolil, da bi ga omejevali kratki, formulaični pozdravi, ki so sicer del običajne razglednične proze.«

Aleševe razglednice so bile skratka vedno nekaj več. Navkljub skopi odmerjenosti besed so bile globoko sporočilne.

Ko se mu je v glavi porodila misel ali čustvo, za katerega je menil, da bi ga bilo dobro izraziti, je to hitro načečkal na eno od razglednic, ki jo je imel vedno pri roki, potem pa se je ne glede na vreme oblekel in ter jo odnesel do nabiralnika.

In tako kot je s prvo razglednico želel prekiniti razmerje z Eriko, jo je z eno izmed kasnejših zaprosil tudi za roko.

• »Ko sem nekega večera spomladi 1993 prišla iz službe, sem v svojem nabiralniku na ulici East 24th odkrila dosti več kot zgolj pozdrave iz Ljubljane. Na razglednici iz tujine sem prebrala: ... punca, poročiva se, predolgo sva že sama. Bodiva sama skupaj. Da vidiva, če sva dovolj močna ... Nisem mogla čisto vedeti, ali je ženitna ponudba mišljena resno. Pomen je bil sicer dovolj nedvoumen, vendar pa je šlo za citat, in sicer ne Aleševih besed, temveč Leonarda Cohena z albuma The Future, ki so ga slovenski pisatelji in pesniki tistega leta tako strastno poslušali. Sploh pa, ali je mogoče prošnjo za roko, napisano na razglednici, vzeti resno? Pa vendar sem nepremično obstala v tisti veži, strmela v čudežne besede, ki jih je napisala roka mojega ljubimca. Prav vseeno mi je bilo, ali je neznansko težo poroke mogoče zajeti v drobni okvirček razglednice ali ne. V tistem ekstatičnem trenutku sem si želela le, da bi lahko poletela po enaki poti, po kateri je pripotovala razglednica, da bi lahko preskočila ocean, da ne bi zapravila več niti trenutka v ločenosti.«

Aleševe razglednice so v naslednjih letih nato še neprestano prihajale, dokler ga tistega usodnega dne ni bilo več ...

• »Dolge mesece, ko Aleša ni bilo več, sem občutila čudno in oglušujočo tišino: nobenih razglednic več, ki bi padale v nabiralnike po vsem svetu.«

Priporočamo!

Po pričevanjih njegovih najbližjih naj bi Aleš Debeljak neprestano pisal sporočila na hrbtno stran reproduciranih podob in jih pošiljal v svet. Obstajalo naj bi več naslovov, na katere je skozi leta poslal tudi več kot sto razglednic, v času življenja pa naj bi jih kupil na desettisoče.

O tej njegovi navadi so za pričujočo knjigo napisali spomine in razmišljanja Erica Johnson Debeljak, Aleš Berger, Andrew Zawacki, Matjaž Pikalo in Igor Štiks. Njihove prispevke dopolnjuje barvit mozaik razglednic, ki jih je pisal njim in drugim: staršem, sestri, prijateljicam in prijateljem, pisateljskim in profesorskim sopotnikom, svojim otrokom.

Razglednice, ujete med platnice knjige, so svojevrsten hommage veliki strasti Aleša Debeljaka in mediju, ki izginja iz naših nabiralnikov.

• »Danes, petindvajset let kasneje, so vloge zamenjane. Zdaj sem jaz tista, ki bedi poleg Aleša, ona pa spi zaprtih oči, njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati. Plava po oceanu, ki ga ne morem prečkati, proti obzorju, ki še zmeraj leži pred menoj, in jaz sem tista, ki mu pišem: Dragi Aleš, mislim nate. Gledam te, kako spiš, tako zadovoljen in lep si videti. V mojem srcu si. Tvoja ljuba Erika.«