Proces, ki se zdi soroden večini današnjim pop skladbicam, kjer najprej komada ne slišimo ali pa nam je celo nadležen, potem pa počasi in predvsem vztrajno zvrta svojo pot pod našo kožo, dokler ga sčasoma ne sprejmemo za popolnoma užiten del našega vsakdanjega glasbenega repertoarja.
Profimedia
Nekje četrtič ali petič v zadnjih dveh dneh se v ozadju pisanja teh vrstic vrti skladba Good For You, ki jo zelo nežno, zelo počasi in zelo spogledljivo prepeva Selena Gomez, taista Selena, ki je javnost prva prepričala, da Justin Bieber v resnici ni lezbijka. In skladba postaja všečna.
In porodilo se je vprašanje – kako točno nam sodobna pop glasba uspe vsakič znova oprati možgane, da nam nazadnje postane všeč?
Kar se nam dozdeva, potrdi študija iz leta 2011, ki jo je med drugim financirala portugalska fundacija za znanost in tehnologijo, v kateri se razkriva, da se pri poslušanju pesmi, ki smo jo že slišali, v naših možganih aktivirajo dodatni čustveni senzorji. Ta način delovanja naših možganov je soroden tako imenovanemu stockholmskemu sindromu, kjer žrtev ustvari čustveno navezanost na agresorja. Ko nekaj časa preživiš z nečim ali nekom, ti to ali ta priraste k srcu. Tako kot se navadimo na videz morda sprva estetsko neprijetnih ljudi in tako kot se navadimo na čuden vonj, tako se navadimo tudi na glasbo, ki nam jo je razum sprva kritično ocenil kot neprijetno.
Logična dedukcija o razumevanju pop glasbe je torej ravno obratna od pričakovane. Največkrat namreč razumemo, da če se glasba veliko vrti po radijskih postajah ali MTV-kanalu, to pomeni, da je popularna.
V resnici je ravno nasprotno, skladba se tako pogosto vrti prav zato, da postane popularna.
Preberite več na Playboy.si
