Seveda je najlažje za vse svoje frustracije, neuspehe in zavožene priložnosti okriviti starše in njihovo vzgojo, ki je zagotovo prispevala k temu, da smo takšni, kakršni pač smo. Vendar nenehno obtoževanje in kujanje ne vodi nikamor.
V življenju moramo priti do točke, ko prevzamemo odgovornost za lastno srečo v svoje roke.
Potrebujete primer iz življenja?
- Gotovo imate kakšno prijateljico, ki se nenehno pritožuje, kaj vse drugi imajo in česa vsega ji njeni starši (ki bi ji vendar morali) niso nudili? Ni mogla hoditi k baletu in h klavirju kot vse njene sošolke, zato se ji danes, ko je stara 18 let, prav gotovo pozna, da ni dovolj izobražena in se ne more enakopravno kosati z vrstniki.
- Potem pa najbrž poznate tudi fanta, ki izhaja iz – milo rečeno – razrahljane družine, pa je pri trinajstih začel popravljati kolesa in ima pri dvajsetih lastno delavnico, uspešno posluje in se nikoli ni vprašal, česa v svojem življenju ni bil deležen.
Kateri od obeh primerov je bližje vaši izkušnji (in odnosu do vaših staršev)?
Odraslost pomeni, da ste hvaležni za svoje življenje in da se odpovedujete temu, da bi bolje vedeli od svojih staršev.
Vaša naloga je, da se osamosvojite, trdno stojte na svojih nogah in počnete stvari, ki vas osrečujejo. Ugotoviti morate, kaj vas veseli, v čem ste dobri, in si tako pridobivate občutek lastne vrednosti, ki ga vsak človek potrebuje. Poiskatite morate svoje vire moči, ki delajo vaše življenje polno. To so lahko služba, konjički, prijateljstva, velikokrat je tudi partnerski odnos tisti, v katerem lahko najbolj rastete. Najlepše pri vsem skupaj je, da veste, da ste sami odgovorni za svoje korake v življenju. Pravzaprav gre za odgovornost in svobodo. Hodita z roko v roki. Za nekaj se boste v življenju odločili in potem boste za temi odločitvami stali. Tega vam nihče ne more vzeti.
Preberite več na Cosmopolitan.si
