Kako smo v resnici živeli v Sloveniji v osemdesetih letih

V nadaljevanju smo zbrali nekaj zanimivejših prilik iz življenja v osemdesetih, na katere sta nas s knjigo 'Slovenija, moja dežela' spomnila nje avtorja Božo Repe in Darja Kerec. Slikovito opisna knjiga, ki si ambiciozno prizadeva osvetliti družbeno revolucijo v osemdesetih letih na sončni strani Alp in je pred dnevi izšla pri Cankarjevi založbi, se je tozadevno izkazala za nadvse hvaležen vir.

Ali, kot že uvodoma pišeta avtorja knjige, ki si jo boste želeli imeti na svoji knjižni polici, je bila Jugoslavija (in znotraj nje Slovenija) zaradi povojne blokovske delitve do neke mere prav posrečen posebnež takratnega stanja sveta, ki se je po eni strani ponašal s sebi lastno uvedbo socializma, hkrati pa je odlično izkoriščal geografski položaj med Vzhodom in Zahodom.

Na pragu osemdesetih

»Posledica vseh teh dejavnikov je bila, da so Slovenci že v 'liberalnih' šestdesetih letih v stanovanjski kulturi, glasbi, načinu oblačenja, preživljanju prostega časa in tudi seksualni svobodi sprejeli zahodne standarde in vzorce vedenja. Hkrati so mladi v generacijskem konfliktu z močno medvojno generacijo staršev, ki je (tako kot povsod po svetu) trdno obvladovala družbo, razbili toge družbene okvire in si izborili več politične svobode (študentske demonstracije 1968).«

Navkljub nekaterim kapitalističnim elementom, ki so bili v takratni družbi še kako prisotni, pa je sistem v svoji osnovi ostajal socialističen.

»Temeljil je na egalitarizmu, polni zaposlenosti, veliki socialni zaščiti, specifični socialistični ideologiji in morali. V ospredje je postavljal skupnost, ne pa posameznika, čeprav so Slovenci po naravi veliki individualisti,« uvodoma še pišeta avtorja.

Prav mešanica socialističnega sistema in posnemanje zahodnih kapitalističnih vplivov sta v Sloveniji ustvarila nenavadno ozračje, zaradi katerega so ljudje 'verjeli v Tita, samoupravljanje, neuvrščenost, toda tudi v pralne stroje, hladilnike, televizorje in druge postulate potrošniške družbe.'

Lahko bi skratka rekli, da so bili ljudje na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta značilno pragmatični. »Od socializma so jemali tisto, kar jim je koristilo (brezplačno šolanje, dober zdravstveni standard, polno zaposlenost), ideologijo, ki je polnila govore politikov, časopisne stolpce in televizijska sporočila pa so v glavnem sprejemali kot nujno zlo za svoj skromen, a udoben in varen položaj.«

Odprte meje in kavbojke

Ker se je Jugoslavija (in z njo Slovenija) svetu odprla že v šestdesetih letih, ko se je precej zvišal tudi standard in je potni list postal večini ljudi zlahka dosegljiv, so ljudje množično začeli odhajati na delo v Avstrijo in Nemčijo, pravi modne trend pa je v teh prostorih postal znameniti 'šoping' čez mejo. Pri slednjem tokrat ni šlo več zgolj za kavbojke, kozmetiko in pralne praške, temveč tudi za pralne stroje, sesalce za prah in druge gospodinjske pripomočke ter celo avtomobile.

»Prehodi meje, nakupovanje v tujini in potovanja so od šestdesetih let dalje pomembno sooblikovali življenjski slog Slovencev. Potrošniškim ritualom, šlo je za neke vrste nakupovalno mrzlico, je podlegel velik del Slovencev. Zanj ni bilo značilno le kupovanje stvari, ki so jih ljudje dejansko potrebovali, ampak tudi kupovanje vsega povprek zato, ker so bili ljudje pač v tujini in je bilo treba 'izkoristiti priložnost', da se je pot 'splačala'. Ta filozofija se je ujela s prepričanjem, da varčevanje in racionalno ravnanje z denarjem nimata smisla, saj je v socializmu država tista, ki je dolžna reševati stanovanjske in druge probleme državljanov ter skrbeti za to, da dobivajo plačo.«

Vsi tisti, ki ste morda odraščali v sedemdesetih letih, ko je za Slovence še veljalo, da so tesno navezani na Jugoslavijo, a so vendarle uživali odprte meje, se boste morda še spomnili, kako burne so bile takratne kulturne in socialne spremembe, ki jih je izborila generacija šestdesetih. Te so namreč na slovenske ulice prinesle precejšnjo svobodo v oblačenju, obnašanju, spolnosti in glasbi.

»Uporniške kavbojke, oprijete kratke srajce ali bluze, mini krila, čevlji z debelimi podplati in visokimi petami in široki pasovi so postali del komercialne ponudbe v trgovinah. S potovanji, pa tudi zaradi neuvrščene politike je v Slovenijo sicer prišlo nekaj vplivov drugih kultur, zlasti azijskih, kar pa ni seglo čez rob najbolj urbanih središč. Kot odsev šestdesetih je v Sloveniji nastalo nekaj hipijevskih komun, ki pa se niso dolgo obdržale.«

Čeprav se Božo Repe in Darja Kerec v knjigi 'Slovenija, moja dežela' enako slikovito kot s takratnim življenjskim utripom ukvarjata tudi s takratno politiko, ki se je neprestano samopotrjevala z obletnicami, proslavami in odkrivanjem spomenikov, ter gospodarskim sistemom nekonkurenčne dogovorne ekonomije, ki je spodbujala predvsem razvoj klasičnih industrijskih panog z veliko nekvalificirane delovne sile, kar je povečalo tok priseljevanja prebivalcev iz drugih jugoslovanskih republik, se bomo na tem mestu v nadaljevanju raje zadržali pri atraktivnejših (in verjamemo, da za mnoge nostalgičnih) orisih življenja običajnih ljudi v osemdesetih letih. Zahtevnejšim bralcem, ki bi v nadaljevanju morda pogrešali bolj celosten, realističen in poglobljen pregled tistega časa, pa polagamo na srce, naj si ob priliki vzamejo čas in si preberejo knjigo 'Slovenija, moja dežela'.

Z nostalgijo o osemdesetih

Nekaj zanimivejših značilnosti življenja Slovencev in Slovenk v osemdesetih letih, katerih začetek so zaznamovale Titova smrt, prvi predlogi za ukinitev štafete in tradicionalnih praznovanj dneva mladosti ter gospodarska kriza ...

Rahljanje jugoslovanske zavesti!

Navkljub večdesetletnemu skupnemu življenju med jugoslovanskimi narodi se je pred tem trdno medsebojno sodelovanje pričelo rahljati, nezadržno pa so se začele večati stereotipne predstave drug o drugem. Še posebno mlajše generacije Slovencev so pričele na Jugoslavijo gledati z vse bolj mešanimi občutki, kar je bilo povezano tako z gospodarsko krizo kot tudi z naraščanjem strahu pred agresivno srbsko politiko.

»Pri mlajših generacijah je v osemdesetih letih jugoslovanska zavest funkcionirala le še pri športu (zlasti nogometu in košarki) ter jugoslovanskem rocku. Za fantovski del populacije je bila glavna jugoslovanska izkušnja služenje vojske. Tradicionalne šolske ekskurzije in maturantski izleti po Jugoslaviji so bili preusmerjeni za Zahod, večina odraščajoče generacije ni nikoli videla svojega glavna mesta, do Beograda kot centra ni imela nikakršnega odnosa niti ne bi na sliki prepoznala jugoslovanske skupščine.«

Želja po modernizaciji in kriza!

Slovencem tistega časa (in to ne glede na generacijo) so radi očitali naklonjenost k ekonomskemu 'egoizmu', usmerjenost na Zahod, potrošništvo in željo po modernizaciji, medtem ko so Slovenci Jugoslavijo videli le še kot nekakšno 'coklo' lastnega razvoja. Novo rojeni nacionalizem (na katerega niso bili imuni niti Slovenci, ki so pričeli slabšalno gledati na priseljence 'z juga') bi lahko pripisali tudi posledicam takratne gospodarske krize (o kateri do sredine osemdesetih niso niti javno razpravljali), za katero takratne garniture moči niso imele pravega odgovora in zaradi katere se je v luči nevzdržnega zadolževanja, številnih stečajev podjetij, višanja brezposelnosti in številnih stavk prebivalstvu vztrajno nižal standard življenja.

»Zunanji kazalci krize v začetku osemdesetih let so bili 30-odstotna devalvacija dinarja (junij1980), v naslednjih letih pa naraščajoča inflacija, pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin (olje, sladkor, moka, pralni prašek) in bencina, za katere oblast uvedla bone (pri uporabi bencina najprej omejitve vožnje glede na registrsko številko po sistemu 'par' - 'nepar'), energijska kriza (uvoz nafte je zadostoval le za dobrih 290 dni v letu) in restrikcije pri uvozu, zlati 'luksuznega' blaga (kamor so med drugim sodile revije, časopisi in južno sadje).«

Siva ekonomija in gradnja vikendov

Ljudje so se na krizo osemdesetih svojstveno odzvali. Povečala se je siva ekonomija, blagovna menjava, sproti so menjali dinarje za devize in mrzlično iskali izdelke, ki jih je primanjkovalo ali pa jih je bilo mogoče dobiti le na bone (npr. bencin, olje, sladkor in pralni praški).

»Srednje in starejše generacije se je še vedno držala potrošniška in gradbena mrzlica, ljudje so gradili hiše in vikende še zlasti, ker so krediti realno vrednost začeli dobivati šele sredi osemdesetih let,« pišeta Repe in Kerec, ki na tem mestu ne pozabita omeniti množičnih nakupovalnih romanj v Trst in na trg Ponterosso, ki je bil znan po svojem cenenem drugorazrednem blagu. »Na ukrep o depozitu za prehod meje, ki je veljal med letoma 1982 in 1984 (vsak imetnik potnega lista je moral plačati posebno takso oziroma depozit za prehod meje), so najiznajdljivejši odgovarjali tako, da so denar nakazali na svoj račun, saj cariniki številke računa na položnici, ki jo je bilo treba pokazati, dolgo niso preverjali. Tihotapljenje je kljub poostrenim carinskim kontrolam, ki so podaljševale vrste na mejnih prehodih in tudi oteževale nakupe v tujini, postalo skorajda rutinsko.«

Pank in alternativna kultura

Potem ko je v sedemdesetih letih študentsko gibanje usahnilo, je v letargični vsakdanjih posegel punk, ki je močno razburil oblasti. »V Sloveniji se je pojavil dokaj hitro, že leta 1977. V času , ko je punk skupina Pankrti prvič javno nastopila (18. oktobra 1977 v telovadnici gimnazije Moste), je bila Slovenija še trdno zasidrana v ideoloških obrazcih samoupravnega socializma. Tako 'stanje duha', kot ga opisuje tudi ena od pankerskih pesmi, se je zavleklo še v začetek osemdesetih.«

Mlada generacija je skozi pankovsko in alternativno kulturo kategorično zavrnila politična prepričevanja, da živi v najboljšem sistemu na svetu. Po Pankrtih in Petru Mlakarju so sledile še druge alternativne skupine, od katerih je bila najodmevnejša skupina Laibach leta 1980, mladinski subkulturi pa so sledila mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja, ki so sredi 80tih že tvorila močno civilno gibanje v Sloveniji in so v glavnem izšla iz mladinskih alternativnih klubov in organizacij.

Razprava o božiču

V teh zanimivih časih je Katoliški cerkvi uspelo nekaj prelomnega. Z vprašanjem o praznovanju božiča ji je namreč priti v javne medije. »Vprašanje je bilo kot ključno izbrano zelo premišljeno, saj je Cerkev tu lahko računala na podporo večine ljudi (kar so pokazale tudi javne ankete), oblast pa se je lahko sklicevala na to, da je božič tudi družinski in ljudski in ne samo cerkveni praznik. Božič je omogočil vstop Cerkve tudi v tedaj najbolj posvečeno medijsko trdnjavo, televizijo.«

Potrošništvo in oglaševanje

Čeprav se je sodobni marketing v Sloveniji začel že sredi šestdesetih let, ko so nastale prve marketinške agencije in službe za trženje, mediji pa so v oglaševanju videli dober vir zaslužka, se je trend zares začel obračati šele v drugi polovici osemdesetih let, ko je gospodarska kriza silila v ponovno uveljavljanje tržnih zakonitosti.

»Osrednjo vlogo v oglaševanju je že v sedemdesetih letih imel Studio Marketing, tedaj temeljna organizacija združenega dela (TOZD) v časopisnem in grafičnem podjetju Delo. Ustanovaljen je bil leta 1973 kot prva oglaševalska agencija v Jugoslaviji, primerljiva z agencijami, kakršne so delovale na Zahodu. Med najbolj odmevnimi oglaševalskimi akcijami Studia Marketing so bile: Rad(a) imam mleko, Paloma, Fructal, Ljubljanska banka, Radenska ... in celostna podoba za nekatere dogodke oz. prireditve.«

V osemdesetih so v Delu, ki sta ga takrat vodila Mitja Gorjup in Ante Mahkota, ustanovili Stop in Jano, Sobotno prilogo in srbohrvaško izdajo revije Avto, s čimer so osvajali tako slovenski kot jugoslovanski trg.

Akcija Podarim – dobim!

Tako kot akcija 'Slovenija, moja dežela', katere slogan sta si avtorja izposodila tudi za svojo knjigo (in jo v knjigi prav tako v detajle opisala), je bila v osemdesetih epohalno odmevna akcija Podarim – dobim, s katero so snovatelji zbiralii sredstva za alpsko reprezentanco.

»Kartice Podarim – dobim so v osemdesetih letih prodajali na skoraj vseh prodajnih mestih: na pošti, v trafikah, knjigarnah ... Z nakupom se je sofinancirala celotna slovenska zimska reprezentanca, ki se v takrat že politično razgretih časih ni mogla zanesti na finančno podporo iz Beograda. Naši takrat najbolj priljubljeni športniki (Bojan Križaj, Mateja Svet, Primož Ulaga, Rok Petrovič, Boris Strel, Jože Kuralt in drugi) so sicer bili člani Jugoslovanske smučarske reprezentance (YU SKI POOL), a Slovenci. Po mnenju pristojnih jugoslovanskih funkcionarjev so – razen nekaj zanesenjakov iz drugih republik – menda smučali le Slovenci ... Torej si naj sami financirajo zimske športe ...«

Več o nadvse razburljivem obdobju slovenske zgodovine, v katerem se je rodil tudi danes vsem znan simbol lipovega lista, ki naj bi v narodu budil občutek lastništva, pripadnosti in odgovornosti za prostor, v katerem živijo, (in mu nekateri pripisujejo tudi manifest želje po samostojnosti) si lahko preberete v knjigi Boža Repeta in Darje Kerec.

Priporočamo!

Slovenija, moja dežela

Družbena revolucija v osemdesetih letih

Knjiga Slovenija moja dežela podaja celovito, dokumentirano in slikovno podobo burnih 80. let – uvoda v osamosvojitev Slovenije.

Zajema dogajanje od Titove smrti, razpadanja države in alternativnih političnih gibanj do provokativne kulture, majniške deklaracije in plebiscita, glasbo, film, modo in še marsikaj.

V ospredju so civilna gibanja, ki so odločilno prispevala k rasti zavesti, da bi se Slovenija lahko osamosvojila. Pri tem je imela močno vlogo tudi akcija Slovenija, moja dežela, po kateri so nas kmalu poznali v vsej Jugoslaviji.

K prebujanju zavesti so pomembno prispevali tudi tednik Mladina, razvoj panka, prispevki v Tribuni, delovanje ZSMS, 57. številka Nove revije ...

Na koncu knjige je dodana strnjena kronologija pomembnejših dogodkov od 1974 do 1990.