Ljubosumje ni dokaz, da imamo nekoga radi. Je prej pokazatelj občutkov manjvrednosti in strahu pred izgubo ljubljene osebe.
Malo je takih, ki niso še nikoli občutili ljubosumja, a čeprav v tesnih odnosih, pa naj bodo ti ljubezenski, prijateljski ali družinski, ta občutek ni redek, to še ne pomeni, da je zdrav in naraven.
Negotovost
Včasih ljudje mislijo, da je občutek ljubosumja na nekoga ali do nekoga dokaz, da ga imajo radi. Ljubosumje je pravzaprav zelo malo povezano z ljubeznijo, veliko več pa s strahom pred izgubo in z občutki negotovosti. V temelju vsakega ljubosumja je občutek, da partner hoče biti ali je lahko brez nas, da zanj nismo privlačni, kar prevedemo v to, da si ga ne zaslužimo več (njegove ljubezni).
Bolj se počutimo ogroženi ali zavrženi, večje razsežnosti dobivajo naši dvomi in stvari, ki smo jih takrat pripravljeni narediti, lahko presenetijo celo nas same. Negotovost se počasi spreminja v nemoč, ta pa v občutek, da smo bili izdani. Preplavijo nas močna čustva, ki jih včasih ne moremo nadzorovati. Mešata se strah in jeza. Posledica so lahko občutki tesnobe, nemir, anksioznost, pa tudi depresija.
Kljub vsemu pa prav vsako ljubosumje ni nevrotično ali patološko. Včasih lahko partner s svojim vedenjem izzove, da se ljubosumno odzovemo, a tudi kadar se z ljubosumjem odzovemo na še tako majhen povod, to naredimo s ciljem, da bi odnos zaščitili. Če se ustrezno odzovemo, v tem ni nič slabega.
Odkrit pogovor bo razjasnil nesporazume, z jasno postavitvijo zdravih meja pa se bomo izognili mnogim morebitnim nesoglasjem v prihodnosti.
Nevrotično ljubosumje po drugi strani ne išče ne povodov ne dokazov. Raste in se razvija v domišljiji ljubosumne osebe in lahko v odnosu utrudi obe strani.
Preberite več na Sensa.si
