Mladi Slovenci v tujini: Je tam res lepše in boljše?

Nastja Kotnik Minik, 28-letnica iz Slovenj Gradca, Ana Vukićević, 28-letna Ljubljančanka, in 28-letni Janez Bogataj iz Višnje Gore so vsi preskusili, kako je s 'točenjem medu in mleka' pri tujem delodajalcu. Nastja se je iz Norveške, kjer je delala leto dni, vrnila v Slovenijo, Ana si po izkušnji študija in dela v ZDA želi ostati v tujini, Janez pa dolgoročno sanja o službi, ki bi bila razpeta med Poljsko, kjer živi trenutno, in Slovenijo, kamor ga vleče 'iskra zdravega patriotizma', kakor temu pravi sam.

Nastja, Ana, Janez

Življenjske zgodbe treh slovenskih vrstnikov so različne, zato so različni tudi razlogi, zaradi katerih so se odpravili v tujino. Nastja, denimo, se je na Norveško odpravila zaradi želje po spoznavanju novih kultur in nabiranja izkušenj. Izbira Norveške pa je bila pogojena s tem, da je od norveške vlade lahko dobila štipendijo za opravljanje prakse v tej daljni skandinavski državi. Pred tem je delo v Sloveniji izkusila le prek sodelovanja pri različnih obštudijskih projektih. Želela si je dela na področju filmske produkcije, za kar se je tudi izobrazila, in tudi služba na Norveškem je bila povezana s tem. Zaposlila jo je namreč filmska produkcijska hiša, njeno delo pa je obsegalo, kot našteje Nastja: »Od ocenjevanja bodočih projektov, sodelovanja pri kreativnih tednih in filmskih festivalih, ocenjevanja scenarijev, organizacije produkcijskih ekip, dela na filmskem setu, pošiljanja filmov na festivale pa do oblikovanja promocijskih gradiv.«

Ano je po drugi strani v ZDA pripeljal študij, saj se je izobraževala na newyorški filmski akademiji, po končanem študiju pa dela v New Yorku in Los Angelesu. Njena sprememba kariere je bila presenetljiva, saj je prej opravljala povsem drugačno, »odlično službo v podjetju, ki se ukvarja s poslovnimi in bonitetnimi informacijami«, torej je delovala na povsem drugem področju – in študija na AGRFT si v resnici nikoli ni želela, saj se je zadeve hotela lotiti, 'kot je treba'. Želje po uresničitvi igralskih sanj pa ni utišala. Zdaj hodi na avdicije in nastopa v različnih predstavah in filmih, tudi na Broadwayu, dolgoročno pa si kariero želi ustvariti v tujini, a z občasnimi projekti v Sloveniji.

Janeza je, nasprotno, v Varšavo pred štirimi leti v prvi vrsti »pripeljala ljubezen, v drugi pa nezadovoljstvo z življenjem in pomanjkanje perspektive v Sloveniji«, priznava. »Službo sem imel, ni pa imela perspektive.« Odkar se je preselil, je bil že pomočnik kuharja, natakar, pleskar, glasbenik, referent v klicnem centru, učitelj angleščine in slovenščine, trenutno pa je poslovni trener, prevajalec in 'lifestyle coach'. Na vprašanje o dolgoročnih ciljih, ali si želi živeti v Sloveniji ali na Poljskem, pa odgovarja: »To je prevelika dilema. Če povem po pravici, bi vikende preživljal v Sloveniji, tedne pa v Varšavi.«

Kako do službe v tujini?

V Sloveniji se ne da dobiti službe, je eden od argumentov, s katerim analitiki radi pospremijo naraščajoč trend odhajanja mladih v tujino. Lani se je iz Slovenije odselilo nekaj več kot osem tisoč Slovencev, od tega tretjina starih od 25 do 34 let. Za primerjavo: leta 2010 se je iz Slovenije izselilo dobrih 400 Slovenk in Slovencev, starih od 25 do 29 let, leta 2014 pa že skoraj trikrat več.

Kako so Nastja, Ana in Janez dobili službe v tujini? Večinoma tako, da so najprej veliko časa preživeli na svetovnem spletu.

»Podjetja sem iskala kar po spletu, kjer sem prebirala vse baze filmskih produkcij,« pripoveduje Nastja. »Na norveških zaposlitvenih straneh, kot je finn.no, namreč nisem našla želenega dela; večinoma so bila dela pogojena z znanjem norveškega jezika. Na koncu se je moj seznam razširil na 50 podjetij in vsakemu sem napisala posebno elektronsko sporočilo s prošnjo za delo in opisom dotedanjih delovnih izkušenj oziroma življenjepisom. Pozitivnih odgovorov je bilo sedem in najbolj me je pritegnilo manjše podjetje v bližini Osla, saj sem menila, da bi se tam lahko naučila več kot v kakem večjem podjetju, v katerem bi se izgubila kot 'številka'.« Nadaljuje: »Sledil je razgovor po Skypu, ki je trajal eno uro in je vključeval vse od vprašanj o mojih hobijih do specifičnih poizvedovanj o preteklih projektih in videoposnetkih, ki sem jih priložila prošnji. Všeč jim je bilo, da sem se pozanimala o njihovem podjetju in delu, ki ga opravljajo, ter o njem povedala iskreno mnenje.« Nato, doda, je šlo vse na hitro: »Razgovor sem imela v soboto, v nedeljo pa so me že poklicali, naj pridem delat k njim.«

Ana je imela pri iskanju dela drugačno izhodišče, saj je imela v žepu prestižno ameriško diplomo. Poleg tega se je med študijem izjemno izkazala kot najboljša v letniku, zato so ji službo ponudili kar na newyorški akademiji, kjer dela kot vodja oddelka za vpise. Hkrati je obiskovala tudi avdicije in dobila nekaj vlog.

Janez pa se je v Varšavi za trenutno službo prijavil na razpis in »potem uspešno prešel rekrutacijski postopek.« Ponudbo za delo je našel na znanem poljskem portalu za iskanje službe. »Razgovor sam ni bil nič posebnega, podoben kot pri vsaki korporaciji – na primer, na dobesedno vsakem razgovoru pade slavno vprašanje, kje se vidim čez pet let,« se pošali.

Kako je delati v tujini?

Glede na to, da imajo vsi trije, Nastja, Ana in Janez, že izkušnje z delom v Sloveniji, me je zanimalo, kako bi lahko primerjali delovna okolja. Takole so odgovorili:

Nastja: »Na Norveškem so zelo navajeni pri delu uporabljati sodobno tehnologijo, na primer najrazličnejše aplikacije, ki sem si jih morala naložiti na telefon; skrajšale so nam čas za posamezna opravila in nam jih olajšala. Na splošno nam je delo olajšalo tudi to, da imajo na Norveškem čisto povsod dostop do brezžičnega omrežja, ne le v javnih prostorih in kavarnah, temveč tudi na vlakih in letalih. Presenetilo pa me je tudi, da so na Norveškem praviloma vsi ljudje ves julij na počitnicah, tako da od konca junija do začetka avgusta zelo težko sploh kaj opraviš.« Na vprašanje, kaj bi pri delu v tujini izpostavila, hitro doda: »Zelo so cenili mojo iskrenost. Tudi če nismo bili enakega mnenja, so poslušali moje argumente, čeprav so bili v hierarhiji nad mano. Zelo hitro so me sprejeli v svoj krog, mi razkazali okolico, me peljali na različne dogodke in me spoznali z različnimi ljudmi. Skrbeli so, da sem se vedno dobro počutila. Skrb za delavca je na Norveškem ena poglavitnih, saj imajo zelo, zelo nizko brezposelnost in jim delavci lahko hitro pobegnejo drugam, če niso zadovoljni.« Glavne prednosti dela v tujini so po njenem osebnostna rast, učenje prilagajanja in iznajdljivosti ter širjenje obzorij, hkrati pa zaradi vsega tega postaneš bolj samozavesten. »Veliko bolj si odvisen sam od sebe,« pravi Nastja.

Ana pa razmišlja: »V New Yorku je delovnik zelo naporen, saj ni veliko prostega časa. Po navadi se delovni dan začne zgodaj zjutraj in se ne konča pred šesto uro zvečer. Slaba stran tega čudovitega mesta je, da lahko v tisti množici ljudi kaj hitro postaneš izoliran in osamljen. Je pa trud poplačan, če delaš, kar te veseli.« Sicer pa ima Ana občutek, da sta v Ameriki veliko bolj pomembna nadarjenost in trud kakor »list papirja o stopnji izobrazbe za določeno delovno mesto. Če si dober v tem, kar delaš, imaš ponudb za delo še preveč in se lahko sam odločiš, katero boš sprejel.« Po njenem so prednosti dela v tujini te, da je delovnih mest veliko več kakor pri nas, da so bolj raznolika in da je delo ne nazadnje tudi bolje plačano.

Janez pa pravi, da se po njegovem mnenju na Poljskem dela trše kakor v Sloveniji. »V službi ni toliko časa za 'kavice', vsaj po mojih izkušnjah ne,« priznava. »Obenem pa si za trdo delo tudi dobro nagrajen, vsaj če se znajdeš v dobrem podjetju ob dobrem času. Načeloma je tukaj življenje veliko bolj osredotočeno na službo. Le redko mi uspe med tednom s kom skočiti na kavo ali kaj podobnega, takrat je čas rezerviran za delovanje na relaciji dom-služba-dom. Obenem so v številnih korporacijah neplačane nadure že kar standard. Težko je tudi dobiti pogodbo o zaposlitvi, razen v velikih korporacijah, pa še tam to ni vedno mogoče – veliko se dela po nečem, kar je podobno naši avtorski pogodbi,« prostodušno pripoveduje. Vendar dodaja: »Kot tujec imaš na Poljskem veliko prednost pred domačini – svoj materni jezik. To konkretno vpliva na zaposljivost kot tudi na vrednost na trgu. Poleg tega je na Poljskem veliko več različnih razvojnih možnosti, kot bi jih našel v Sloveniji.«

Slabosti dela v tujini

Našteli so veliko prednosti in nakazali nekaj slabosti dela v tujini. Kaj so še 'minusi' dela na tujem?

»Pomanjkanje domovine,« lepo pove Janez, »biti stran od družine, prijateljev, kulture in jezika – to bo vedno ostala največja slabost.« Ana se s tem strinja: »Ja, da si daleč stran od domačih.« In potem doda še Nastja: »Najtežje sem se privadila na to, da nisem imela svoje družbe. Poleg jezikovnih ovir pa so tu še tegobe, ki spremljajo vse nove začetke, saj potrebuješ veliko časa, da se znajdeš v novem okolju.« Tudi Janez doda še nekaj 'minusov': »Zame je velika težava tudi pomanjkanje narave, saj Varšava nima zelenih okolišev kot na primer Ljubljana. Dejstvo pa je tudi, da je najti dober espresso za normalno ceno tukaj praktično nemogoče.«

Nastja je načela vprašanje znanja tujih jezikov – je pogoj, da znaš jezik države, v kateri iščeš službo?

»Za moje delo to ni bil pogoj, vendar bi mi marsikaj olajšalo, če bi znala norveško. Številne druge službe pa pogojujejo z znanjem norveškega jezika oziroma je to velika prednost. Tisti, ki ne znajo norveško, zelo težko dobijo delo, tudi nekvalificirano, saj je konkurence ogromno,« je pojasnila Nastja.

Janez pravi: »V Varšavi se da kolikor toliko dobro preživeti tudi brez znanja poljščine. Kljub temu pa je za to, da bi te Poljaki popolnoma sprejeli, poljščina nujna. Znanje njihovega jezika je velik plus in tujcu lahko odpre pot do napredovanja v podjetju.«

V ZDA je seveda pogoj, da znaš angleško, Ana pa pravi, da je zaželeno tudi znanje španščine.

Strokovnjaki radi opozarjajo, da se pri delu v tujini lahko kot problematična izkaže tudi socialna ne-varnost oziroma slabše zdravstveno in socialno zavarovanje. V ZDA, denimo, mora za to v resnici poskrbeti vsak sam, medtem ko Nastja pravi, da na Norveškem z zavarovanjem ni imela težav, saj so delodajalci poskrbeli za vse. Na Poljskem pa, tako Janez, je socialna varnost odvisna od statusa zaposlitve. Obenem, pravi, je samoplačniški paket zdravstvenega zavarovanja praktično nujen, saj so drugače 'čakalne vrste nevzdržne'.

Pod črto: v tujini ali doma?

Nastja se je, kot že rečeno, pred kratkim vrnila domov, saj bi, kot pravi, v tujini zelo pogrešala svoje najbližje, pa tudi naravo in »preprostost življenja, ko je vse na dosegu rok«. Projektom v tujini ni dokončno rekla ne, saj se ji zdi, da lahko iz Slovenije dobro usklajuje oboje, vendar na vprašanje, ali bi si želela, da bi njeni otroci, če in ko jih bo imela, delali v tujini ali Sloveniji, iskreno odgovarja: »Zagotovo bi si želela, da izkusijo študij in delo v tujini. Ne zato, ker bi mislila, da je v Sloveniji slabo, ampak ker se iz takih izkušenj ogromno naučimo. Z njimi odrastemo.«

Ana je pri tem previdnejša: »Rada bi, da bi moji otroci delali tam, kjer se bodo sami najbolje počutili,« vendar po drugi strani meni, da »bi moral vsak poskusiti delati v tujini vsaj nekaj časa, da si razširi obzorja. Potem pa se lahko na osnovi svojih izkušenj odloči, kje mu bolj ustreza.«

Janez meni podobno: »Delo v tujini svetujem vsakomur, ki ga to mika, če dobi priložnost in ima pogum pustiti za sabo velik del življenja ter v tujini najti novo.« Za svoje otroke, če in ko jih bo imel, pa si vendarle želi, da bi lahko »izkusili Slovenijo in jo začutili v sebi«. Kje bodo živeli, pa, itak, kdo ve, kajti kdo ve, kaj nam bo prinesla prihodnost ...

Besedilo: Urška Kaloper
Fotografija: Shutterstock, Osebni arhiv Nastje in Janeza ter Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži