Ali, kako se pretirana samovšečnost maščuje, ko te družba zavrne. Vsi poznamo ljudi s prenapihnjenim mnenjem o sebi; to so tisti, ki so izjemno samozavestni, arogantni, se šopirijo in širokoustijo.
Navidez so neprepustni za kritično mnenje, ne zmenijo se za protiargumente in niti ne pomislijo, da ne bi imeli prav. Ali da bi lahko bili pri čem neuspešni. Ob tem pa pokajo po šivih od samozadovoljstva. Ni treba posebej povedati, da taki ljudje v družbi niso preveč zaželeni, saj o vsaki temi vedo vse in s svojimi odločnimi sodbami drugim zaprejo usta.
Sodeč po raziskavi profesorja Sanderja Thomaesa z univerze v Utrechtu ljudje z nerealno napihnjenim mnenjem o sebi niso najbolj trdni. Ko se soočijo z odklonilno družbo, so manj manj odporni od drugih in zaradi tega hudo trpijo. Nekateri psihologi so prepričani, da tako imenovane »pozitivne iluzije« zagotavljajo mentalni ščit, ki odbija grožnje, zavrnitev ali kritiko, Thomaes pa vendarle meni, da je realno samozavedanje veliko bolj zdravo stanje duha.
V Thomaesovo raziskavo je bilo vključenih 206 otrok v starostni dobi od 9 do 12 let, torej v obdobju, ko je priljubljenost in sprejemanje med vrstniki nadvse pomembno. V prvi nalogi je vsak otrok ocenil, kako so mu všeč posamezni sošolci. Možne ocene so bile na lestvici od 0 (sploh mi ni všeč) do tri (zelo mi je všeč). Predvideli so tudi oceno, za katero menijo, da bi jo oni dobili od sošolcev. Oba rezultata sta bila le zmerno povezana (korelacija 0,52), razlika med njima pa je pokazala stopnjo samozavedanja vsakega otroka. Otroci s pretiranim egom so imeli pozitivno razliko, medtem ko so otroci z negativnimi ocenami sebe ocenili slabše, kot so jih ocenili sošolci.
Dva tedna pozneje je Thomaes iste otroke vključil v poskus. Sodelovali naj bi v spletnem tekmovanju v priljubljenosti, v katerem morajo tekmovalci, razdeljeni v štiričlanske skupine, najprej izpolniti svoj osebni profil, skupina vrstnikov pa naj bi nato glasovala in izločila najmanj priljubljenega. Igra je bila le kulisa, v resnici glasovanja ni bilo, ampak so naključno polovici otrok povedali, da so izločeni, drugi polovici pa, da je to doletelo nekoga drugega.
Pred in po »igri« je Thomaes ocenil razpoloženje otrok tako, da jih je prosil, naj sami z 1 do 4 ocenijo svoja negativna čustva (jeza, nervoza, sramota, žalost, razdraženost, tesnoba, nerazpoloženost, zadrega). Razlika med »pred« in »po« je pokazala, kako so otroci sprejeli rezultate lažne igre.
Če bi držalo, da pozitivne iluzije ustvarijo ščit, od katerega se odbije družbena kritika, bi morali biti otroci z najbolj napihnjenim mnenjem o sebi, najbolj neobčutljivi na dejstvo, da so nezaželeni. A ni bilo tako. Nezavrnjeni otroci se po »glasovanju« niso počutili nič slabše kot prej, medtem ko so bili v polovici izločenih otrok tisti z realno presojo manj zaskrbljeni zaradi zavrnitve od tistih, ki so sebe ocenili previsoko ali prenizko. V njihovem razpoloženju se je namreč zaznalo največje negativno nihanje.
Rezultati raziskave so jasni – ljudje (vsaj za otroke to velja) s precenjenim občutkom priljubljenosti bodo ob spremembi družbenega statusa zgrmeli na tla globlje, pristanek pa bo trši in bolj boleč. »Pridobljeni rezultati podpirajo stališče, da izkrivljeni pogledi spodbujajo čustveno ranljivost, medtem ko realne ocene gradijo čustveno odpornost,« je bistvo raziskave povzel Thomaes.
Vir: National Geographic
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
