Osvobajanje ustvarjalnosti na Umetnikovi poti Julie Cameron (in novosti naših ustvarjalcev)

Predstavljamo izjemno knjigo Umetnikova pot Julie Cameron, ki sama ustvarja že trideset let.

Umetnikova pot je prelomna knjiga na temo ustvarjalnosti. Postala je mednarodna uspešnica in več milijonov bralcev je v njej našlo neprecenljive usmeritve za življenje v vlogi umetnika. Knjiga je enako ključna ali pa celo še bolj – kot v času, ko je pred petindvajsetimi leti prvič izšla.

Gre za izjemno provokativno in navdihujoče delo – priročnik, ki vas kot dvanajsttedenski tečaj vodi k odkrivanju in okrevanju vašega ustvarjalnega jaza. Z uporabo orodij v tej knjigi, z opravljanjem tedenskih nalog, boste sprožili veliko sprememb.

• »Delajte vaje in sledil bo preboj, pa če v to verjamete ali ne. Skočite in mreža se bo pojavila.«

Razmisleki za povrnitev ustvarjalne moči

Iz knjige si na tem mestu izposojamo nekaj izjemno pronicljivih (in opogumljajočih) izsekov, ki vas bodo gotovo navdušili, da ji boste ob priliki dali priložnost, ki si jo zagotovo zasluži:

• O kriku duše: »Vsi vemo, kako so videti krije: strašen prehlad takoj zatem, ko ste se razšli z ljubljeno osebo. Zamašen nos in suh kašelj, ki vam dajeta vedeti, da je vaše zdravje načeto zaradi nedosegljivega roka v službi. Napad astme, ki pride kot strela z jasnega, potem ko ste poskrbeli za opitega brata. Tudi to je krija. Vedno pomenljive in pogosto psihosomatske, so sol, ki nam jih jo naša psiha stresa na rane. 'Si dojel? Si dojela?' vas sprašuje krija. Dojemite: Ne morete ostati s partnerjem, ki vas zlorablja. Ne morete ostati v službi, ki zahteva 80-urni tedenski delovnik. Ne morete rešiti brata, ki se mora rešiti sam.«

Zenovsko učenje pa o taistem takole: »Prenehajte govoriti in razmišljati o tem, pa ne bo ničesar, česar ne bi vedeli.«

• O jezi: »Ko smo jezni, smo pogosto zelo jezni, da čutimo jezo. Presneta jeza!! Govori nam, da je nič več ne bomo mogli odnesti s starim načinom življenja. Pravi, da je staremu načinu življenja odklenkalo. Pove nam, da se rojevamo na novo, to pa boli. Bolečina nas dela jezne. Jeza je požar, ki oznanja konec našega dotedanjega življenja. Jeza je gorivo, s katerim se zavihtimo v sedlo novega načina življenja. Jeza je orodje in ne mojster. Uporabiti jo je treba. Če to storimo na pravi način, je jeza povsem uporabna.«

»Lenoba, apatija, obup – so so naši sovražniki. Jeza pa ne. Ta je naša prijateljica. Ni ravno mila. A zelo, zelo zvesta. Vedno nam bo povedala, kadar nas bo kdo izdal. Povedala nam bo tudi, če bomo izdali sami sebe. Vedno nam bo povedala, da je napočil čas, da se postavimo zase.«

• O perfekcionizmu: »Perfekcionizem ni iskanje najboljšega. Je sledenje najslabšemu v nas – delu, ki nam pravi, da ne bo nikoli dovolj dobro, pa naj naredimo kar koli. Da moramo začeti znova. Ne ni nam treba.«

»'Slika ni nikoli končana. Le ustavi se na zanimivih mestih,' je rekel Paul Gardner. Knjiga ni nikoli končana. A na določeni točki jo nehate pisati in se lotite naslednje stvari. Film ni nikoli popolno zmontiran, a pride čas, ko ga spustite iz rok in rečete, da ste končali. To je sestavni del ustvarjalnosti: spuščanje iz rok. Vedno naredimo najbolje, kar moremo ob svetlobi, ki jo imamo na voljo.«

• O slavi: »Slava je duhovna droga. Pogosto je stranski produkt našega umetniškega dela, a je tako, kot so jedrski odpadki, lahko zelo nevaren stranski produkt. Slava, želja po slavi in oklepanje slave lahko privedejo do sindroma 'Kako mi gre?'. Pri tem ne gre za vprašanje: 'Ali delo dobro napreduje?', temveč za 'Kako se jim to zdi?«

»Ko vas zajame odvisnost od slave, stopite pred stojalo, sedite za pisalni stroj, pograbite fotoaparat ali glino. Vzemite v roke orodja, s katerimi delate, in si privoščite malo ustvarjalne zabave. Kaj kmalu bo oprijem slave kot droge popustil. Edino zdravilo zanjo je ustvarjanje.«

• In o tekmovanju z drugimi: »Listate revijo in vidite, da je nekomu, nekomu, ki ga poznate, uspelo priti hitreje do tistega, kar si želite tudi vi. Namesto da bi pomislili: 'To dokazuje, da je stvar mogoče doseči,' pomislite: 'On ali ona bosta uspela namesto mene.'«

»Kadarkoli boste jezni, ker vas je nekdo prehitel, se spomnite, da vas v tekmo vedno žene zahteva ega, da morate biti ne le dobri, temveč tudi prvi in najboljši. Ego je tisti, ki želi, da smo pri svojem delu izvirni do obisti – kot da bi bilo kaj takega sploh mogoče. Ni dela, ki ne bi nastalo pod vplivom drugega. Noben človek ni otok in nobena umetnina ni sama svoja celina.«

Za še več branja na dano temo pa: Umetnikova pot Julie Cameron.

Julia Cameron je do danes napisala že sedemnajst knjig tako fantazijskega kot stvarnega žanra, vključno z uspešnicami s področja ustvarjalnega procesa. Pisateljica romanov, avtorica gledaliških predstav in skladb ter pesnica je pustila velik pečat v gledališču, na filmskem področju in na televiziji. Svoj čas preživlja na Manhattnu in v Novi Mehiki.

Priporočamo tudi!

V bogatem asortimanu založbe Primus so letos ugledale luč sveta tudi dela slovenskih ustvarjalcev, ki jih v nadaljevanju na kratko predstavljamo v želji, da morda kakšno od njih najde pot tudi v vaše roke.

Iz Primusove zbirke romanov je tako tu roman Gnev, ki jo je podpisal Silvo Teršek.

• »Le kako bi lahko mislili sedanjost brez preteklosti? Mar nebi s tem pustili prihodnosti človekove osebnosti pomendrano stati na konici prstov, priščipnjenih med vrati popolne alienacije in hiperventilacije? Avtor tega ne stori. Kot varuh jezika, besed in misli, ki najbolj ljubi človeka, ko je ta najbolj gol in nebogljen, stori nasprotno. In drugače. Z arhaično in privzdignjeno fabulo se ne podredi domnevni konvenciji. Na način, ki ne zadovolji samo njega samega, zareže v naš čas, naše okolje, v ljubezen, svobodo, življenjsko modrost in resnico o človekovi vpetosti v družbo. Predvsem pa naslavlja vest pred ogledalom. Roman je kronologija, kriminalka in skupinska terapija.« - Andraž Teršek, sin Silva Terška

Silvo Teršek je radijska legenda, medijska osebnost, mušketir pogovorov, predvsem ob mikrofonu, umetnik in pisec, nemirni iskalec življenjskih resnic in lepote, mojster besede in slikarskega čopiča, avtor in voditelj številnih radijskih in televizijskih oddaj ter človek eruptivne ustvarjalnosti. Njegovo delo usmerja izredno široko razumevanje vsega človeškega, predvsem pa spoštovanje življenja v vseh mogočih preizkušnjah časa in osebnih stisk. V mladosti se je zapisal športu in ljubiteljskemu gledališkemu življenju.

Iz zbirke Avtorji kot naslednjo novost predstavljamo knjigo sina zgoraj omenjenega avtorja, torej Andraža Terška, Razmetanost pozlačenega drobca.

• »Razmetanost je šokantna. Ne zaradi svoje vsebine in sporočil, pač pa zaradi avtorja. Andraža Terška poznamo kot ustavnika, pravnega filozofa, publicista, esejista. Kot nekoga, ki s trdo prozno besedo, bodisi pisano ali izrečeno, in z iz dneva v dan bolj (post)utopično željo po razstrupitvi redno posega v celostno in – to si upam trditi – nepovratno zastrupljeni javni prostor. In prav zato je njegova po-etika tako prekleto presenetljiva: iz neposrednega »hardkora«, iz neprizanesljive pornografije javnih dejstev, se avtorjev alter ego (pre)pusti povleči na polje nežno (samo)izpovednega, tja, kjer je za tako skrajno senzibilnega posameznika morda celo manj varno kot tam zunaj – med etičnimi pohabljenci in mnenjskimi posiljevalci vseh vrst. Terškov ko-lirični sprehod je darilo utrujeni duši. Vse je lažje, ko si rudar (do)končno prizna, da je prvinsko in predvsem – umetnik.« - Boštjan Videmšek

Andraž Teršek je univerzitetni učitelj prava, ki pravne in politične koncepte vselej humanistično utemeljuje, jih analitično in kritično povezuje s filozofskimi samospraševanji in postavlja v kontekst dognanj na področjih psihologije, psihoanalize, edukacije in književnosti. Vztraja, da je pristni predstavnik ustavništva, ne ustavni pravnik, ker ne gre za sinonima. Javnost ga uvršča med deset najvplivnejših pravnikov, kar spremlja s samoironičnim nasmeškom. Mediji so mu nadeli oznako avantgardnega pravnika in intelektualca, ki ne pripada nikomur z etiketo in ničemur, kar je institucionalizirano.

Dvakrat je prejel nagrado Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju. Poleg številnih strokovnih in znanstvenih del je izdal roman Brutalci. Brez športne vadbe, psihologije in etike noče živeti. Njegovi zapisi so odziv na aristotelovsko učenje etike politike in po-etika ne-idiota. Silvo Teršek je njegov oče.

Svojo osebno zgodbo je v knjigi Moje življenjske lekcije popisala slovenska avtorica Petra Strelec.

Knjiga Moje življenjske lekcije je čustvena in osebna izpoved avtorice, ki nosi globoko sporočilo bralcem: čeprav si v življenju preživel razočaranja, travme, samoto, žalost, zlorabe in te je začasno pogoltnil vrtinec, nikoli ne obupaj, ker boš na koncu vedno zajel sapo in prišel iz njega na sam vrh ter zajel nov in svež zrak.

Izplača se verjeti, predvsem verjeti vase kot tudi v življenje samo, predvsem pa se izplača vztrajati, tudi ko se nahajamo v situacijah, ki so za nas manj ugodne. Zavedati se moramo, da preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa jo sprejmeš, prav tako je treba odpustiti. Najprej sebi, nato še ostalim. Vse, kar se ti je pripetilo, te je oblikovalo v osebo, kakšna si danes. Ti si še vedno tukaj in močnejši.

Ko se naučimo živeti v prisotnosti tukaj in zdaj in ko na preteklost gledamo s hvaležnostjo in lekcijo za našo prihodnost, se pravi, da smo se iz nje nekaj naučili, ter ko začnemo zaupati življenju kot tudi sebi, ko se naučimo prisluhniti svojemu notranjemu glasu, ki nas vedno vodi na pravo pot in je naš smerokaz, ko namesto izgovorov začnemo iskati rešitve, postane naše življenje lahkotnejše, predvsem pa kakovostnejše.

Ko se začnemo sprejemati takšne, kot smo, nas začne sprejemati tudi okolica. Ko spremenimo odnos do sebe, se spremeni tudi odnos drugih do nas. Bodite vi tista sprememba, ki si jo želite v okolici.

Avtorica je prehodila pot, na kateri je obiskala veliko težkih življenjskih lekcij. Usoda pa ji je podarila vero, voljo, vztrajnost in moč, kar ji je pomagalo, da je preživela vse prepade, v katere je padla, vse viharje, ki so jo presenetili na tej poti in se z njimi borila za preživetje. Na koncu poti pa je zagledala čudovito mavrico in se odločila, da gre v smeri proti njej. Uspelo ji je odstraniti brazgotine iz otroštva, vsa bremena, prav tako ovire, ki so jo spremljale na tej poti – poti proti mavrici. Vse te lekcije, ki jih je obiskala na svoji prehojeni poti, pa si zdaj želi deliti z vami. Nobeno neurje ne traja večno, na koncu neurja pa se po navadi pokaže tudi mavrica.