V prisotnosti otrok vsi malce bolj pazimo na svoje besede. Večina odraslih je pri tem še posebej pozorna, če pogovor nanese na temo o družbeni pristranskosti in diskriminaciji. Žal pa se jih le malo zaveda, da včasih več kot z besedami povemo s svojo mimiko, tonom glasu in telesno govorico.
Najnovejša raziskava Univerze v Washingtonu je to jasno pokazala.
Predšolski otroci zelo dobro razumejo neverbalno komunikacijo odraslih. Čeprav odrasli zelo pazijo, kako in kaj govorijo pred otroki, pa njihova prava stališča popolnoma razgali njihov ton govora.
Omenjena raziskava je zajela 67 otrok, starih med 4 in 5 let.
Otrokom so najprej pokazali video, v katerem sta pred publiko nastopali dve igralki, ki sta dvema ženskama iz publike pošiljali različne signale. Ena je bila do ženske v občinstvu prijazna in jo je nagovarjala v prijetnem in toplem tonu. Druga pa druge ženske ni gledala v obraz in je govorila v značilno hladnem tonu ter negativno.
Po ogledu posnetka so otrokom postavili različna vprašanja, med katerimi sta bila tudi: Katero od obeh žensk iz občinstva imajo raje in bi z njo delili svoje igrače? Izkazalo se je, da bi kar 67 odstotkov otrok svoje igrače raje delilo z gospo, do katere je bila igralka prijazna, kar jasno potrjuje dejstvo, da je na mnenje otrok o človeku znatno vplival odnos, ki so mu bili izpostavljeni.
Raziskovalce je nato še zanimalo, ali lahko negativna komunikacija vpliva na predsodke skupine, zato so rekrutirali še 81 otrok iste starosti in jim pokazali video že opravljene prve študije. Po ogledu poskusa so te otroke predstavili obema skupinam otrok iz prvega poskusa, pri čemer so bili otroci iz obeh taborov - torej iz ekipe, ki se je odločila za 'prijazno gospo', in tiste, ki bi igrače delila z 'gospo, ki ni bila deležna prijazne interakcije' - oblečeni v dve vrste majic, otrokom iz drugega poskusa pa sta bili skupini predstavljeni kot dve skupini 'najboljših prijateljev'. Otroke iz drugega poskusa so nato le še vprašali, ali so jim ljubši otroci iz prve ali druge 'ekipe'. Izkazalo se je, da so bili otrokom iz drugega poskusa ljubši tisti otroci, ki so pripadali skupini, ki je bila (pa čeprav posredno) deležna pozitivnih neverbalnih kontaktov.
Rezultati obeh raziskav so tako ne le potrdili sume raziskovalcev, da se otroci predsodkov nalezejo po poti telesne govorice, ampak tudi, da se diskriminacija enega posameznika hitro preseli na celo skupino, ki je s tem posameznikom asociativno povezana.
