Otrokom, ki trpijo za obsesivno-kompulzivno motnjo, je mogoče pomagati!

To je bilo prvo srečanje profesorice medicinske psihologije dr. Anne Marie Albano s primerom otroka, ki je trpel za obsesivno-kompulzivno motnjo, ki ji krajše rečemo tudi OKM. Ker je bil to takrat tudi njen prvi teden na delovnem mestu psihologa, o tej motnji in njenih posledicah, pa tudi kako takšnim otrokom učinkovito pomagati, pa se takrat še ni veliko vedelo. Ledino na tem področju sta onkraj luže med drugim pomagala orati šele njena kolega in kasnejša avtorja sodobnega delovnega zvezka za otroke OKM, ki je danes v izdatno pomoč tako otrokom kot staršem in terapevtom.

»Nekaj let zatem sta se moji ekipi kot novopečena psihologa pridružila Anthony Puliafico in Joanna Robin, ki sta doktorirala pod vodstvom dr. Philipa C. Kendalla, pionirja zdravljenja anksioznosti in OKM pri otrocih in mladostnikih,« pripoveduje dr. Albanova, ki je danes nadvse hvaležna, da je omenjena kolega lahko spremljala pri njunem delu ter se veselila pri opazovanju otrok, ki so okrevali od OKM in končno pričeli uživati v radostih otroštva in mladosti.

Tudi po zaslugi omenjenih danes tako ne le vemo, da tovrstna motnja še zdaleč ni redka, saj se z njo spopada kar dva odstotka populacije, ampak tudi, da je mogoče OKM zelo uspešno zdraviti.

Dobra novica!

Metoda dr. Pulificoa in dr Robinove temelji na kognitivno-vedenjski terapiji izpostavljanja s preprečevanjem odziva, ki v nasprotju s klinično tradicijo vendarle vključuje tudi delo z družino. Slednje je pomembno tudi zato, ker tovrstna prizadetost otroka pogosto vpliva na celo družino, starši pa skupaj z otroci pogosto močno trpijo, saj ne vedo, kako bi se na stisko otroka odzvali.

In otroške stiske imajo lahko nadvse različne izraze.

Primer deklice Lilijane:

… in dečka Aleksandra:

To sta le dve izmed mnogih resničnih zgodb otrok, ki so iz prakse psihologov našle pot v delovni zvezek za otroke OKM. Čeprav se je motnja pri obeh navidezno izrazila drugače, je skupni imenovalec jasen. Otroka sta se ujela v značilno OKM zanko.

Ko se otrok ujame v mentalno zanko, se zaradi nje slabo počuti. In ker se slabo počuti, misli, da se bo lahko bolje počutil, če bo sledil njenim pravilom. Ta pravila so lahko zelo natančna, npr. pogosto umivanje rok, nenehno preverjanje, da bi preprečili nekaj slabega, ali ponavljanje dejanj, dokler se ne zdi ’ravno prav’.

Problem ujetosti v obsesivne misli, ki jim nato sledijo kompulzivna dejanja, pa je v tem, da se otroci po izvedenem resnično počutijo bolje, a žal le za nekaj minut. Nato se slabi občutki vrnejo, z njimi pa tudi začarani krog, ki se vrti v nedogled.

Ali povedano drugače, da bodo razumeli tudi tisti bralci, ki se z OKM pri sebi ali svojcih še niso srečali:

Se vam je kdaj zgodilo, da se vam je v mislih nenehno vrtela neka pesem, sami pa ste si želeli le, da bi jo lahko že enkrat nehali žvižgati ali prepevati? No, takšna vsiljiva pesem je nekaj povsem normalnega in se dogaja večini otrok in odraslim. OKM pa je zgolj veliko močnejša variacija istega vsiljivega fenomena: »Če imamo OKM, so naše misli veliko bolj vsiljive in si jih težko izbijemo iz glave. Kar prilepijo se v misli! Otroci se zaradi njih pogosto počutijo neprijetno oziroma se bojijo, da bi se kaj slabega zgodilo ali je kaj narobe z njimi.«

Tem zelo močno vsiljivim mislim avtorja delovnega zvezka za pomoč otrokom z OKM pravita kar lepljivčki in trdita, da se zaradi prav zaradi lepljivčkov številni otroci tudi ujamejo v past OKM. Poznamo tudi več vrst lepljivčkov. Nekateri pridejo v obliki občutka, da nekaj ni prav, drugi v obliki slik ali prizorov, zaradi katerih je otrokom neprijetno, spet tretji v obliki naključne misli, ki pa se iz nekega razloga v otroškem umu zatakne. In lepljivčki so lahko zares strašni.

In kaj pomaga? Otrokom bo zelo v pomoč, če si za začetek zapomnijo, da so tudi vsiljive misli zgolj misli. Če se nam porajajo, to še ne pomeni, da se nam bo kaj hudega zgodilo ali da smo slabi ljudje. »Drugače povedano, vsiljive misli niso pomembne. Ves čas kaj trapastega razmišljamo in večina naših misli ni resičnih. Pravzaprav lahko celo vadimo trapaste misli,« svetujeta dr. Pulifico in dr. Robinova.

Za še več podobno domiselnih terapevtskih vaj in iger, pa priporočamo …

OKM delovni zvezek za otroke

Dr. Anthony, C. Pulifico in dr. Joanna A. Robin

Delovni zvezek OKM je primeren za osnovnošolske otroke in v proces tesno vpleta njihove skrbnike. Tudi terapevtom, ki delajo z otroki, bo prišel prav pri terapiji, saj na enem mestu združuje vse vire za zdravljenje obsesivno kompulzivne motnje.

Vsebina temelji na kognitivno-vedenjski terapiji izpostavljanja s preprečevanjem odziva, ki vključuje tudi delo z družino, torej pristopa, ki ga neodvisna strokovna združenja poleg zdravil (ali v kombinaciji z njimi) priporočajo kot terapijo izbora pri OKM pri otrocih in mladostnikih. Ena od težav, s katero se srečujemo praktiki pri pomoči otrokom z OKM, je ta, da so postopki izpostavljanja s preprečevanjem odziva za otroke in njihove družine lahko tudi naporni in so izvor stresa.

Drugi dejavnik, ki omejuje doseganje terapevtskega napredka, pa je ta, da se v družinah otrok pogosto srečamo s tem, da se starši v želji pomagati otroku v njegovi stiski zaradi OKM tega lotijo tako, da mu dajejo nepotrebna zagotovila ali z njim nevede ali celo vede sodelujejo v ritualih, vse z namenom, da bi otroku olajšali stisko. Prav zato je izjemno dobrodošlo, da so razlage in vaje v delovnem zvezku polne spodbud, pohval, predvsem pa so oblikovane kot vabilo k polni udeležbi otroka in staršev v trenutnem in še naslednjem koraku, vse do zadnjega poglavja, ki govori o tem, kako ostati močen, ko je OKM morda že premagana.

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije