Opazila sem, da mi življenje teče veliko bolj gladko, če popustim nadzor in dovolim, da se stvari preprosto zgodijo, namesto da jih jaz uravnavam. Na mojo smolo mi popuščanje nadzora ne gre najbolje od rok.
Tako je razmišljanje o pretiranem nadzoru začela psihologinja Amy Johnson. Dr. Johnsonova pravi, da ji gre lažje kot prej, a da je še vedno delno zasvojena z nadziranjem. Pogosto jo namreč zavede in sestavlja načrte, predvideva in uravnava stvari, na katere nima in ne more imeti nobenega vpliva.
»Skrbi me, ali bo hči med potovanjem zadremala in se spočila, ubadam se s tem, ali bo sitna, če bo premalo spala, njene počitke na poti skrbno načrtujem, kar je povsem nesmiselno, saj ne morem vplivati na njen spanec. Ta je povsem odvisen od nje. Ko nas obiščejo sorodniki ali prijatelji za več dni, na veliko razglabljam tudi o vremenu in kombiniram, kam bi lahko šli v lepem sončnem dnevu in kaj bi si ogledali v dežju. Preveč se ubadam tudi s stvarmi drugih, ki jih morajo sami urediti in opraviti,« je Johnsonova naštela nekaj primerov pretiranega nadzora iz lastnega življenja.
Na srečo se je naučila nekatere stvari spustiti iz rok, razmišljanje o pretiranem nadzoru pa jo je pripeljalo do treh definicij, ki odkrivajo vzroke za tako obnašanje.
1. Stvari in dogodke nadziramo zato, ker vnaprej predvidevamo, kaj bi se lahko zgodilo, če jih ne bi.
Povedano drugače nadzor ima korenine v strahu.
2. Nadzor je posledica tega, ker pričakujemo določen rezultat. Nekaj, za kar se nam zdi, da bo najbolje za nas. Kot da bi lahko vedno vedeli, kaj je res najbolje.
Ko si zaupamo in smo prepričani, da se bomo znali soočiti s kakršnimi koli okoliščinami, ne potrebujemo nadzora nad svetom. Prepustimo se, odpremo se in sprejmemo vse čudovite možnosti, ki jih sicer ni, kadar se oklepamo ene in edine »prave« poti.
3. Energija predaje je mnogo močnejša od energije nadzora.
»Predvidevam, da je pri vsakomur za odtenek drugače, zato bom opisala svojo izkušnjo popolnega nadzora. Moj pogled se zoži in osredotoči, dihanje je plitko, adrenalin nori in poveča se mi srčni utrip. Um mi skače z ene teme na drugo, hitro preskoči iz preteklosti v prihodnost, zbranost, spomin in trenutno zavedanje pa so šibki. Ko se sprostim in predam, je povsem drugače. Sem mirna in spokojna, diham globoko. Misli so v sedanjosti. Vidim jasno, moj zorni kot se razširi in objame vse, kar me obkroža. Omogoča mi (dobesedno), da vidim širšo, celotno sliko,« je svoje izkušnje opisala Johnsonova in iz doživetega potegnila nauk: »Največja ironija je, da nas um vara. Ko skušamo prevzeti popolno kontrolo nad vsemi stvarmi in do sleherne podrobnosti, je naš nadzor v resnici šibkejši.«
Umetnost predaje
Beseda predaja dobesedno pomeni, da se nehamo boriti. Nehamo se boriti sami s seboj, nehamo se boriti s svetom in naravnim potekom dogodkov. Nehamo se upirati in odrivati resničnost.
Predaja = popolno sprejemanje položaja + prepričanje, da je vse prav tudi brez našega vmešavanja
Ne gre za naše ne-ukrepanje, ampak za ukrepanje, da se predamo.
Ko se odpovemo nadzoru in predamo, pridobimo dvoje: bolje se počutimo in dosežemo boljše rezultate. Kako naj se torej naučimo izključiti nadzor in se predati?
Včasih je to preprosto: ko opazimo, da je vklopljen nadzor, izberemo drugo možnost in ga izklopimo – zavestno in namerno. »Jaz si zamislim, da veslam v majhnem čolnu proti močnemu toku. To je velik napor. Na tak način jaz občutim svoj nadzor. Odločim se za vdajo in si predstavljam, da se je čoln obrnil v nasprotno smer, spustim vesla in grem s tokom naprej. Prepustim se torej toku in brez napora drsim po gladini. Ko mirno zadiham in si rečem izpusti vesla, je zame že dovolj, da se odpovem nadzoru,« je opisala svojo metodo Johnsonova.
Včasih je preklop težji. Takrat si Johnsonova pomaga z naslednjimi vprašanji:
1. Česa se bojim, kaj mislim, da se bo zgodilo, če se bom odpovedala kontroli?
Ko prepoznate strah, preverite njegovo vrednost. Vprašajte se, ali je resničen, utemeljen. Če se bojite, da bo večer pokvarjen, ker je vaš fant pozabil na vrtu utrgati jajčevec (čeprav ste ga petnajstkrat opomnili), preverite upravičenost svoje predpostavke. Mar veste, da bo večer propadel brez jajčevca? In če bo večer res »pokvarjen« (po vaši definiciji seveda), kaj potem? Je to res tako slabo?
2. Se res ubadam s stvarmi, ki se tičejo mene?
Vsakogar se tičejo le stvari, na katere lahko neposredno vpliva. Se ubadate z njimi ali se morda ukvarjate z zadevami nekoga drugega? Ko hočemo nadzirati stvari izven našega kroga, se navadno nikoli ne konča dobro.
3. Bi se ob opuščenem nadzoru počutila bolj svobodno?
Skoraj vedno. Dopustite si torej, da vas občutek svobode vodi k popuščanju.
Prijateljsko vesolje
Albert Einstein je nekoč izjavil: »Najbolj pomembna odločitev, ki jo sprejmemo v življenju, je, da se odločimo, ali živimo v prijateljskem ali v sovražnem vesolju.«
Sposobnost za sprejemanje in dopuščanje, da se stvari zgodijo, sta spretnosti, ki se ju lahko priučimo in ju v praksi še izboljšamo. Prepričanje, da je vesolje prijateljsko naravnano, nam bo pri tem pomagalo. V njem bomo našli oporo na vsakem koraku in si nam zato ne bo treba razbijati glave zaradi malenkosti.
Vedno imamo na voljo izbiro, da nekaj opravimo na lažji ali težji način. Lahko torej napenjamo mišice ali spustimo vesla in se prepustimo toku. Izbira vsakdo sam.
Vir: tinny buddha
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
