"Čeprav veliko ljudi s psihopatsko osebnostno strukturo nima dobrega vpogleda v svoje stanje, se nekateri svojih osebnostnih težav povsem zavedajo, a verjamejo, da jih ni mogoče spremeniti. Takšni pogosto pravijo, 'sem, kar sem'. Vedeti je treba, da psihopat nikoli ne trpi, zato pa še kako trpi njegova okolica."
V vsakdanjem življenju uporabljamo številne psihološke izraze, o pomenu katerih nimamo dovolj informacij. O nekaterih ljudeh okoli sebe lahko hitro rečemo 'čisti psihopat', pa 'ta/oni mora biti hud sociopat«', 'poglej tega narcisa' in podobno.
Takšen pristop sicer velja za napačnega in dvojno nevarenega, saj lahko relativizira osebo in težavo, ki jo ima, prav tako pa lahko iz lastnega nepoznavanja tematiko koga tudi neutemeljeno označimo.
Psihopatija, sociopatija, antisocialnost…
O tem, kako stroka definira psihopatijo, so za portal eKlinika povprašali specialista psihiatra dr. Aleksandra Makevića.
"Antisocialna osebnostna motnja vključuje psihopatsko, sociopatsko strukturo ali asocialne in antisocialne posameznike. Glavna značilnost te motnje je ponavljajoče se patološko vedenje ali nenormalen vzorec vedenja, ki se pojavlja pogosteje kot klasični psihiatrični simptomi. To neprilagodljivo, maladaptivno vedenje bistveno odstopa od pričakovanega vedenja v določenem kulturnem okolju. Gre za trajne, globoko zakoreninjene, neprilagodljive subjektivno-zaznavne vzorce obnašanja. To vedenje vključuje motnje afektivnosti, nadzora impulzov, zaznavanja, mišljenja, sloga komunikacije z drugimi, pa tudi načina interpretacije sebe in drugih ljudi. Motnja vedenja je dolgotrajna in traja vse življenje. Pogosto jo opazimo že v otroštvu, skoraj vedno v adolescenci, posebej izrazita pa je v zrelih letih, pogosto se v starosti vse še poslabša."
Dr. Makević nato pojasni, kako bi lahko okolica prepoznala takšnega človeka, torej osebo s psihopatsko osebnostno strukturo. Ob tem predvsem opozori na njegovo vedenje.
"Okolje jih pogosto označi za čudaške, nenavadne, perverzne, egocentrične, hladne, agresivne, eksplozivne in razdražljive. Takšno vedenje te ljudi spravlja v težave in jih ovira pri delu in socialnem delovanju. Težave se lahko kažejo tudi na drugih področjih vsakdanjega življenja. Psihodinamika te motnje se odraža v psihopatski triadi - t.j. nezmožnosti prenašanja notranje napetosti, šibek ego z neprilagodljivim vedenjem v različnih socialnih situacijah in dajanje prednosti takojšnjim užitkom pred trajnimi."
Psihiater nato še opozari, da je pomembno, da precejšen del bolnikov nima vpogleda v svoje stanje oziroma v specifične osebnostne lastnosti. Poudarja pa tudi, da se mnogi vendarle zavedajo svojih osebnih težav, a menijo, da jih je nemogoče spremeniti, rečejo si 'Sem, kar sem', pri čemer, kot pravi, velja opozoriti, da nikoli ne trpi psihopat, temveč tisti, ki ga obkrožajo.
- Po besedah dr. Makevića ima to osebnostno motnjo 3 odstotke splošne populacije in sicer: 7 odstotkov moških in 1 odstotek žensk. Hkrati ve povedati, da bi pri kar 75 odstotkih zaporniške populacije lahko prepoznali to motnjo.
Ni empatije in brez vsake vesti
Specialist psihiater nato pojasnjuje, da je jedro motnje v značaju teh posameznikov:
- odsotnost čuta za moralo in vest,
- njihovo vedenje pa ni določeno z etičnimi načeli.
Egoistično-hedonistična naravnanost v moralnem sklepanju je oblika neurejenega moralnega sklepanja, vrsta nezrele oblike moralnega sklepanja.
"Prav neobčutljivo moralno sklepanje implicira na pomanjkanje čustvene globine, povezane z razvojem morale, odpuščanja, sočutja, altruizma, predvsem pa z razvojem občutkov krivde ali obžalovanja."
Psihopat in simptomi, ki jih lahko opazimo pri njem:
- vzvišenost,
- egocentričnost,
- impulzivnost,
- pomanjkanje empatije in občutka krivde.
"Psihopatijo lahko ločimo od drugih osebnostnih motenj na podlagi značilnih medosebnih, čustvenih in vedenjskih simptomov. Na medosebni ravni je za psihopata značilen grandiozen občutek lastne vrednosti, egocentričnost, manipulativnost, dominantnost, energičnost in hladnokrvnost, ki se lahko kaže kot ravnodušnost, neobčutljivost. Na afektivni ravni izkazujejo plitva in labilna čustva, ne morejo se dolgo časa povezati z drugimi, nimajo trdnih načel ali daljnosežnih ciljev, nimajo empatije, so brez tesnobe in pravega občutka krivde in obžalovanja," pravi dr. Makević.
"Na vedenjski ravni so psihopati impulzivni posamezniki, ki nenehno iščejo vznemirjenje in zlahka kršijo družbene norme. Psihopati ne čutijo sočutja do drugih. Čeprav se morda zdijo skrbni, kmalu postane očitna njihova čustvena praznina. So hladni in ne morejo razumeti čustev drugih ljudi, to svojo značajsko šibkost uporabljajo za nadzor in škodovanje drugim."
Skrivajo se za krinko šarma
Psihopati se tekom življenja praviloma naučijo spretno manipulirati z ljudmi v svojem okolju, bodisi z lažmi, prevarami ali izkoriščanjem čustev.
Običajno vztrajajo, da je za vse slabo, kar se zgodi, kriv nekdo drug - predvsem njihov partner, čeprav so pravi vir težav v resnici oni sami, opisuje psihiater.
"Psihopati lahko na prvi pogled delujejo zelo šarmantno in karizmatično. S tem šarmom pritegnejo druge v svoj svet, preden pokažejo svoje prave barve. Zlahka izkazujejo čustva, ko jim ustreza, vendar so ta čustva pogosto plitva in umetna"
Prav tako, nadaljuje psihiater, psihopati ne čutijo prave povezanosti z drugimi, njihovi čustveni izrazi pa so običajno narejeni ali pretirani.
"Brez obžalovanja lažejo in uporabljajo laži kot sredstvo za dosego svojih ciljev. Pogosto resnico po svoje prikrojijo z lažnimi informacijami, tako da človek v stiku z njimi na koncu ne ve več, kaj je res in kaj ne. Nikoli ne bodo prevzeli odgovornosti za svoja dejanja. Za vse, kar bo šlo narobe, bodo krivili druge in nikoli ne bodo priznali svojih napak."
Tudi odsotnost obžalovanja ena bistvenih lastnosti psihopatov.
"Pogosto so nenormalno agresivni, čustveno labilni in destruktivni. Sestavni deli normalnega kesanja so jeza nase, tesnoba in strah, a nič od tega psihopati ne občutijo," pojasnjuje psihiater, ki nato razloži, kaj v primeru psihopatov to pomeni.
"Pri obžalovanju so prisotni tudi elementi kršenih socialnih nagonov, pa tudi nagnjenja k samomučenju in samokaznovanju. Z ustvarjanjem občutka kesanja v posamezniku družba postavlja oviro za agresivne impulze v posamezniku. Ta pojav najučinkoviteje preprečuje, da bi osebnost manifestirala agresivne impulze. Kar je za družbo koristno, saj lahko zunanji avtoriteti zlahka uidemo, ne moremo pa ubežati svojim občutkom krivde. Pri psihopatih ta zavora izostane. Osnovne značilnosti psihopatije so sicer globoko povezane tako s prirojenim čustvenim primanjkljajem kot z genetsko predispozicijo," še pojasnjuje psihiater.
Pri psihopatih so omenjeni prirojeni pomankljaji vidni tudi na slikah možganov. Opažena je bila namreč zmanjšana reaktivnost amigdale in disfunkcija aktivnosti desne hemisfere, zlasti pri nalogah, povezanih z odzivom na averzivni dražljaj ali obdelavo moralnih čustev.
"Psihopati imajo oslabljeno spontano čustveno odzivnost na averzivne dražljaje, kar si lahko razlagamo tudi kot motnjo usmerjanja pozornosti na dražljaje, ki imajo čustveni signal."
Strokovnjaki zatorej domnevajo, da psihopate verjetno pretežno poganja leva hemisfera, ki je osredotočena na motivacijo in zasledovanje cilja, v njihovem primeru torej brez vpliva socialno-čustvenega zavedanja posledic.
Naštete nevrobiološke spremembe, pa tudi čustvene pomanjkljivosti, vodijo v antisocialno vedenje, ki ga znatno zaznamujejo še drugi biološki in okoljski dejavniki.
Zato je psihopatijo težko zdraviti
O možnostih ozdravljenja te motnje pa je dr. Makević pesimističen.
"Zdravljenje te motnje je v osnovi težko, saj ti ljudje verjamejo, da niso bolni in da ne potrebujejo pomoči. Resnica pa je precej drugačna, saj ljudje s to strukturo potrebujejo strokovno spremljanje tudi v daljšem časovnem obdobju. Poudarek je na psihoterapevtskih postopkih, najpogosteje uporabljena zdravila pa so antipsihotiki, antidepresivi in psihostabilizatorji."
Povzeto po e-klinika.
- Preberite si tudi: Psihiater o toksičnih ljudeh: "V osnovi so bolj ranljivi in krhki kot večina drugih"
