Na družbenih omrežjih priljubljen psiholog, ki se posveča okrevanju po kompleksni travmi in pojasnjevanju disociativnih motenj, je z eno zadnjih objav naslovil bolečo resnico.
Eden najtežjih delov okrevanja po CPTSD je sprejeti, da nas drugi morda ne marajo ali nas napačno razumejo, je zapisal dr. Glenn Doyle.
Travma ni bolezen, travma je poškodba
"To se morda sliši čudno, ker zakaj bi nas kdo ne maral ali napačno razumel samo zato, ker delamo na svojem okrevanju po kompleksni travmi, torej cPTSD?Pa vendar se to dogaja. CPTSD in disociativna identitetna motnja sta poškodbi, poškodbi po preživeli travmi, kar mnogi ljudje ne razumejo, in se ju zato mnogi tudi bojijo. Naša kultura pogosto dojema kompleksno travmo in še posebej disociativno identitetno motnjo kot 'duševni bolezni', podobno kot bipolarno motnjo ali shizofrenijo. Naj kar takoj povem, da s tem, da ima nekdo bipolarno motnjo ali shizofrenijo, ni nič narobe, hočem le poudariti, da cPTSD in disociativna motnja identitete spadata v drugačno kategorijo. CPTSD in disociativna identitetna motnja sta poškodbi, ne duševni bolezni.
Na svojem blogu je nato še enkrat poudaril, da pri duševnih boleznih ni nič sramotnega, je pa pomembno, da natančno razlikujemo med boleznimi in poškodbami, saj je to ključno za oblikovanje načrta okrevanja.
Nočejo vedeti, da se lahko zgodi tudi njim
"Mislim, da prav to ljudi moti pri kompleksni travmi in disociatciji. Namreč lahko se pojavita tudi pri ljudeh, ki jih možganska kemija ali genetika ne predisponira za to. Z drugimi besedami: lahko se pojavita pri vsakomur, ki je izpostavljen določenim vrstam travmatičnega stresa. In to ljudi plaši. Ljudje o tem ne marajo razmišljati. Nočejo razmišljati o tem, da se lahko zgodi tudi njim. In zato raje razvijejo negativne odzive do ljudi, ki jih spominjajo na njihovo ranljivost, na ranljivost vsakega človeka za travmo. To se nato kaže kot odpor ali nelagodje, ki izhaja iz temeljnega nerazumevanja," pojasnjuje dr. Doyle.
- Preberite tudi: Kako podpreti vam ljubo osebo z disociativnimi identitetami
"In to seveda ni pošteno. Ni prav, da nekateri zaznajo delček naše travmatične zgodovine in se zato odločijo postaviti distanco med sabo in nami. A veliko, res veliko preživelih ima prav takšno izkušnjo. Obstajajo ljudje s cPTSD in disociacijo, ki to berejo in se sprašujejo, zakaj se zdi, da jih nekateri ne marajo ali se jih izogibajo, na videz brez razloga. Seveda bo naš travmatično pogojen um hitro ponudil odgovor na to vprašanje: po 'travmatskih možganih' naj bi bilo zato, ker smo 'slabi' ali 'odvratni' ali karkoli podobnega - in da ljudje to zaznajo. A to ni res. Kar se v resnici dogaja, je, da je veliko ljudi zelo slabo poučenih o tem, kaj sta kompleksna travma in disociacija. Bojijo se tega, ker tega ne razumejo, in nočejo razumeti, ker se tega bojijo. In pri vsem tem je pomembno naslednje: teh ljudi ne bomo spremenili. Vsaj ne naenkrat in ne čez noč."
Lastno okrevanje je pomembnejše od osveščanja
Svoj zapis dr. Doyle, ki je tudi sam preživelec travme, nato konča z naslednjimi besedami.
"Mi, ki smo preživeli travmo, lahko naredimo, kar je v naši moči, da izobražujemo, normaliziramo in depatologiziramo kompleksno travmo, disociativne motnje in druge težave, povezane s travmo - vendar moramo sprejeti tudi to, da je naša prva odgovornost naše okrevanje, ne njihovo osveščanje. To pomeni, da moramo spustiti vrv. Ni nam treba sprejeti ali imeti radi dejstva, da kultura pogosto napačno razume, sramoti in izolira preživelce kompleksne travme. Moramo pa to obravnavati kot njihov problem - vsaj takrat, ko bi alternativa pomenila, da svoj čas za okrevanje porabimo za to, da bi poskušali spremeniti njihovo mnenje."
Blog: "It’s not fair that people will get a whiff of our trauma history, and decide to put distance between us and them.
— Dr. Glenn Patrick Doyle (@DrDoyleSays) March 20, 2026
But many, many survivors have had that experience." https://t.co/OdTEzhD4pz
Vir: Use Your Damn Skills
Preberite si tudi: Bolečina in otopelost: "Med športniki je nadpovprečno veliko disociacije"