Lažnivca ni lahko prepoznati, še posebej če imate pred seboj osebo, ki zveni povsem prepričljivo. Večina nas takrat naredi isto: človeka gleda v oči, opazuje njegove gibe rok in čaka, ali bo pogled umaknil vstran. Prav tu pa po besedah profesorja psihologije Richarda Wisemana naredimo največjo napako.
BBC-jev eksperiment je pokazal, da laž veliko lažje spregledamo, kadar gledamo osebo, ki jo izreka. Ko pa so udeleženci lahko spremljali le povedano, se je rezultat povsem obrnil.
Tako zlahka laž ostane neopažena
Zamisel je bila, da bi BBC intervjuval politike, pri čemer bi nekateri govorili resnico, drugi pa lagali, občinstvo pa bi moralo ugotoviti, kdo govori resnico in kdo ne.
Vendar pri poskusu ni želel sodelovati noben politik.
Zato je vlogo prevzel novinar. Dvakrat je sedel pred kamero in obakrat odgovarjal na isto vprašanje - o svojem najljubšem filmu. Prvič je odgovoril iskreno, drugič pa se je zlagal. Gledalci so morali ugotoviti, kdaj je govoril resnico.
Rezultat ni bil posebej dober. "Prejeli smo približno 30.000 klicev in ugotovili, da se je javnost pri gledanju televizije odrezala enako kot udeleženci laboratorijskih poskusov - niso mogli ugotoviti, kdaj je lagal," je povedal Wiseman.
Nato so raziskovalci naredili nekaj zelo preprostega: odstranili so sliko.
Zakaj pogled v oči ni dokaz, da nekdo laže
Ko je občinstvo dobilo samo zvočni posnetek oziroma radijsko različico brez obraza osebe pred seboj, se je uspešnost pri prepoznavanju laži močno povečala.
Po Wisemanovih besedah je razlaga povsem logična.
Gibe rok, pogled in nasmeh lahko do določene mere nadzorujemo, saj se jih zavestno zavedamo. Veliko manj pozornosti pa namenjamo temu, kako izbiramo besede in kako svojo zgodbo sestavljamo v smiselno celoto. "Vizualni znaki so zelo nadzorovani," je dejal psiholog.
Ko je slika izginila, je zato postala razlika med resnico in lažjo opaznejša.
Umikanje pogleda samo po sebi ne pomeni ničesar. To počnejo tesnobni ljudje, pa tudi sramežljivi. Enako se lahko zgodi človeku, ki se v tistem trenutku trudi spomniti podrobnosti, ki mu je ušla iz spomina.
Kako ugotoviti, da vam nekdo ne govori resnice
Če želite preveriti, ali vam sogovornik govori resnico, se osredotočite predvsem na vsebino in način pripovedovanja. Prav to je Wiseman izpostavil kot pomemben znak, ki ga je vredno spremljati.
Laganje zahteva precej več miselnega napora kot iskren odgovor. Človek, ki si zgodbo izmišljuje, mora ves čas razmišljati o tem, kaj že veste, kaj je povedal pred nekaj trenutki in kako vse skupaj povezati tako, da v zgodbi ne bo vrzeli ali protislovij.
Ta napor se zato pokaže v majhnih podrobnostih. Ne toliko v telesnih gibih, temveč v stavkih, ki nastajajo sproti. Če želite prepoznati laž, besede poslušajte pozorneje, kot opazujete gibe rok.
Bodite pozorni na glas, ne na gibe
Wiseman svetuje, da spremljate obotavljanje, daljše premore med vprašanjem in odgovorom ter pomanjkanje podrobnosti.
Oseba, ki laže, hkrati sestavlja zgodbo in preverja, ali se vse povedano ujema. Takšen miselni napor je mogoče slišati - v tonu glasu in ritmu govora.
Ko boste naslednjič poskušali ugotoviti, ali nekdo laže, se torej ne zanašajte samo na tisto, kar vidite. Pozorno poslušanje je lahko koristnejše od opazovanja.
Teh 5 podrobnosti lahko izdajo osebo, ki laže
Bodite pozorni, če sogovornik:
- pred odgovorom okleva, tudi kadar je vprašanje povsem preprosto;
- dela daljše premore med vprašanjem in odgovorom;
- skopari s podrobnostmi, ki bi jih sicer pričakovali;
- med pogovorom spreminja način govora;
- se ustavlja, medtem ko poskuša sestaviti svojo zgodbo.
Seveda nobeden od teh znakov sam po sebi ni dokaz, da nekdo laže. Človek se lahko ustavlja zato, ker je živčen, ker se poskuša nečesa spomniti ali ker preprosto išče pravo besedo, ki se je v tistem trenutku ne more domisliti.
Če pa se vam zdi, da v zgodbi nekaj ne drži, 'krivca' ne iščite takoj v očeh sogovornika. Poslušajte, kaj oseba govori in kako to pove. Prav v glasu in poteku pripovedovanja se lahko pojavijo znaki, ki jih je veliko težje zavestno nadzorovati.
Če torej želite prepoznati laž, začnite pri tem, kar slišite, in ne le pri tem, kar vidite.
Vir: Raport
