Sindrom najstarejšega otroka, včasih imenovan tudi sindrom prvorojenca, se nanaša na način, kako dejstvo, da je nekdo prvi otrok v družini, vpliva na oblikovanje identitete. Vrstni red rojstva že dolgo velja za enega ključnih dejavnikov, ki vplivajo na našo osebnost in razvoj.
Zlasti prvorojenci so pogosto označeni kot odgovorni posamezniki z osebnostjo 'tipa A', ki so nagnjeni k prevzemanju vodilnih vlog v družini in življenju. Biti najstarejši brat ali sestra ima lahko svoje prednosti, lahko pa je tudi breme. In vse to temelji na vzgoji.
"Sindrom najstarejšega otroka bi definirala kot pritisk, ki ga najstarejši otrok čuti, da bi izpolnil visoka pričakovanja, pa tudi stres, ki izvira iz občutka, da morajo biti popoln vzor svojim mlajšim bratom in sestram," pravi Nicolette Leanza, licencirana poklicna klinična svetovalka in terapevtka pri LifeStance Health.
Značilnosti najstarejših otrok
Trdih in hitrih pravil o tem, kakšni so najstarejši otroci, ni in raziskovalci niso prišli do nobenih jasnih zaključkov o tem, katere lastnosti so značilne zanje, razen dejstva, da na inteligenčnih testih običajno dosegajo nekoliko boljše rezultate kot njihovi mlajši bratje in sestre.
Po besedah Brende Smith, doktorice znanosti in pooblaščene psihologinje v Birminghamu, nekatere lastnosti, ki jih pogosto povezujemo s prvorojenimi otroki, vključujejo:
- globoko zakoreninjen občutek odgovornosti – včasih le do družine in bratov in sester, pogosto pa tudi do drugih;
- nenehno stremljenje k perfekcionizmu;
- občutek obveznosti, da morajo izpolniti pričakovanja drugih, zlasti staršev;
- naravno nagnjenje k vodstveni vlogi;
- pogosto kažejo 'alfa' osebnostne lastnosti, vključno s tekmovalnostjo in nepotrpežljivostjo.
Čeprav lastnosti, kot so perfekcionizem, ambicioznost in trma, pogosto pripisujejo najstarejšim otrokom, jih te ne opišejo vedno natančno, ugotavlja Leanza. Poleg tega mnogi prvorojenci čutijo breme pričakovanj, ki so jim naložena.
Vpliv sindroma najstarejšega otroka na razvoj
Številne teorije o razvoju najstarejših otrok temeljijo na ideji, da so ti otroci v zgodnjem otroštvu pogosto deležni nerazdeljene pozornosti staršev, kar lahko poveča verjetnost, da bodo prej dosegli razvojne mejnike, zlasti tiste, povezane z inteligenco in akademskimi dosežki.
Raziskave so pokazale:
- Študije so pokazale, da imajo prvorojenci prednost pri kognitivnem razvoju okoli četrtega leta starosti, vključno z verbalnim razvojem, sposobnostmi zaznavanja in izvajanja ter kvantitativnimi veščinami (manipulacija s številkami).
- Obstajajo dokazi, da imajo prvorojenci rahlo prednost, ko gre za zgodnji razvoj branja in pismenosti.
- Omejeni dokazi kažejo, da imajo lahko najstarejši otroci rahlo prednost pri matematičnih sposobnostih, zlasti v predšolski dobi.
Biti najstarejši otrok lahko vpliva tudi na čustveni razvoj in samozavedanje, pravi Leanza.
"Lahko na primer hitreje dozorijo zaradi prevzemanja več obveznosti v gospodinjstvu ali pa postanejo 'parentalizirani', t.j. prevzemajo starševsko vlogo, še posebej, če je samo eden od staršev ali če oba starša delata," pojasnjuje.
Ta pritisk lahko povzroči, da ima najstarejši otrok težave pri iskanju identitete zunaj svoje vloge v družini. Eden ključnih vidikov zdravega razvoja je možnost individualizacije izven družine, otroci, ki prevzamejo vlogo starša, pa to pogosto težko dosežejo, kar lahko upočasni njihov normalen razvoj.
Dokazi o tem, kako vrstni red rojstva vpliva na osebnost, sicer še niso dovolj jasni in zaključki nikakor niso dokončni.
Avstralski zdravnik in psihoanalitik Alfred Adler pogosto velja za začetnika teorije o vplivu vrstnega reda rojstva na osebnost. Adlerjeva teorija trdi, da tako najstarejši kot najmlajši otroci doživljajo nevroze zaradi potrebe po uspehu in prevladi v družini, medtem ko imajo otroci, rojeni v sredini, bolj sproščene osebnosti in nagnjenost k uporu.
Vendar pa so dokazi, ki podpirajo te trditve, redki in niso vedno dosledni.
Na primer, študija iz leta 2015, objavljena v Journal of Research in Personality, je pokazala, da so najstarejši otroci na splošno bolj vestni, družabni in prijetni kot mlajši bratje in sestre. Razlika v osebnostnih lastnostih med prvorojenci in mlajšimi pa je bila po mnenju raziskovalcev 'zanemarljivo majhna'.
Vpliv vrstnega reda rojstva na duševno zdravje
Po mnenju Smitha lahko biti najstarejši otrok poleg vpliva na osebnost vpliva tudi na duševno zdravje.
"Če je preveč odgovornosti naloženo najstarejšemu bratu ali sestri, se lahko otrok počuti, kot da ni imel dovolj otroštva zaradi obveznosti, ki so mu naložene," pojasnjuje.
Če družina nima zdravih meja, lahko pri najstarejšem otroku povzroči težave, kot sta anksioznost in depresija.
Te potencialno nezdrave meje lahko vplivajo tudi na odnose v odrasli dobi. To je še posebej izrazito v družinah, kjer je najstarejši otrok bistveno starejši od mlajših otrok in kjer prevzema velike odgovornosti, tako rekoč postane starševska ali avtoritativna figura.
Odrasel otrok lahko na odnose še naprej gleda kot na področja, kjer mora imeti avtoriteto, kar lahko povzroči konflikt v prihodnjih odnosih.
"V zdravih odnosih je povezava z drugimi lahko skrbna in skrbna, včasih pa lahko potreba po nadzoru privede do tega, da najstarejši otrok postane preveč tog in nesodelujoč," zaključuje Smith za portal Very Well Mind.
- Preberite si tudi: "Otroci bi se morali igrati zunaj brez nadzora staršev od 6. leta naprej"
