Moram priznati, da sta samo dve stvari, ki jih pogrešam, ko pomislim na Ljubljano: moj kuža in Metelkova. Berlin je prestolnica elektronske glasbe in med mladimi kaj drugega bolj težko pride v poštev, ko se gre ven. Skoraj ni vprašanja o alternativi. Kar je kar slabo, če ne maraš elektronske glasbe.
Metelkova je posebna, ker ima tako elektronsko glasbo kot druge zvrsti, od roka do starih hitov. Sicer sem se je v vseh teh letih res že malo naveličala, ampak vsekakor je nekaj, kar pogrešam tukaj. Ne zato, ker se drugačna glasba v Berlinu ne bi našla, temveč zato, ker ni prostora, ki bi nenehno ponujal toliko različnih stilov na enem mestu.
Malo lažem. Moj prvi večer zunaj se je končal ob 7. uri zjutraj, ker smo se znašli v klubu s petimi sobami, med katerimi so v kleti vrteli džez. To je bila najmanjša soba in resnično edina soba, ki ni bila natrpana s prepotenimi telesi. Ob džezu sem se povsem trezna počutila zadeto in plesala sem skoraj sedem ur.
Kar me resnično moti pri elektronski glasbi, je dejstvo, da v resnici le redko kdo v njej zares uživa trezen. In to je del, ki ga ne razumem. Zame je že sama glasba droga in odlična glasba je le tista, ki me tako obnori, da lahko plešem vso noč in ne potrebujem čisto nobene druge substance. Ko zmajem z glavo, da na elektronsko zabavo raje ne bi šla, ker mi je tam dolgčas, skoraj vedno dobim odgovor: »Seveda ti je dolgčas, če ne vzameš drog. Šele ko vzameš droge, lahko uživaš v tej glasbi.«
Torej, da bi uživala v glasbi, ki je trezna ne morem občutiti in ne znam nanjo plesati, moram vzeti droge. Da bi uživala v celotnem druženju, moram spet vzeti droge, ker drugače ne morem ostati budna do 10. ure zjutraj ali tri dni zapored.
Ampak vse se da, če se hoče: spoznala sem osebo z enakim glasbenim okusom in skupaj odkrivava nočne odtenke Berlina, ki jih drugi prezrejo.
