Razmerje ne deluje več, vi ste nesrečni, ljubezen je povsem izpuhtela. Čas je, da gresta partnerja vsak svojo pot, mar ne? Za pare z otrokom odločitev ni lahka, saj ni vedno vse le črno ali belo.
Gre za klasično dilemo: je vzdrževanje družinskega videza v dobro otrok nagrada za podmladek ali pa gre morda za žrtvovanje staršev, ki prinese več slabega kot dobrega?
Avstralska svetovalka za družinska razmerja Fiona Bennett trdi, da se pari z otroki bolj trudijo rešiti zakon kot pari brez otrok: »Nagonsko čutijo, da je za otroke bolje, če ostanejo skupaj, saj družina ponuja stalnost, večjo varnost in preživljanje časa z obema od staršev. Veliko jih je prepričanih, da je v interesu otrok, če lahko odrasli vzpostavijo kolikor toliko primerno razmerje in rutino, ki vzbuja občutek, da ni težav.«
Psihološki pogled: nepoštena družinska prevara
Psihologinja za otroke Kimberley O'Brien ob delu z otroki vidi lažne odnose z druge strani in pravi, da starši, ki se pretvarjajo, da v družini ni težav, vlečejo za nos sami sebe: »Otroci zelo natančno zaznavajo spremembe, na primer ton glasu in raven stresa pri starših. Ko se starši v dobro otrok pretvarjajo, da je vse v redu, je tako, kot da bi potomcem zamolčali veliko skrivnost, na primer da so posvojeni. To ni poštena družinska dinamika in ima posledice. Otroci lahko v odrasli dobi postanejo pretirano sumničavi in dvomijo v sleherno stvar.«
O'Brienova staršem svetuje čim več iskrenosti in strokovno pomoč. Kolikšen del resnice lahko odkrijejo, je namreč pogojeno z otrokovo razvojno stopnjo. Večina otrok si po ločitvi staršev želi ponovne združitve. »Tudi v primerih, ko si starša prizadevata vzpostaviti prijateljske odnose, si večina otrok želi, da bi mami in ati spet zaživela skupaj,« je O'Brienova spoznala med dolgoletno prakso. Po njenem mnenju otroci potrebujejo neke vrste obdobje žalovanja, da se sprijaznijo z novimi okoliščinami in jih sprejmejo. Končno pa morajo premisliti tudi starši in pretehtati, ali so leta odrekanja vredna končnega rezultata. »V nekaterih primerih starši sprejmejo kompromis in na račun lastne sreče za deset let podredijo svoje življenje razpadli družini. Toda, ali jim bodo otroci za tolikšno žrtev hvaležni?« se sprašuje O'Brienova.
Otrok ločenih staršev: zaščitila sta me
Odvetnica za ločitve Kasey Fox staršem ne priporoča, da ostanejo skupaj zaradi otrok, svojima roditeljema pa je hvaležna, ker sta. Njena starša sta z ločitvijo počakala do njene mature. Starejša sestra se je takrat že odselila od doma, brat pa je štel 15 let. »Nama s sestro je bilo povsem jasno, da nista srečna. Ni bilo glasnih družinskih prepirov, ki bi kazali, da sta na različnih bregovih, manjkali pa so izrazi naklonjenosti in čustev. Bilo je očitno, da nista za skupaj,« je opisala razmere v družini danes 34-letna odvetnica iz Canberre.
Starša Kasey Fox ob ločitvi nista povedala, da sta zakon raztegnila na 25 let samo zaradi otrok. To sta priznala pozneje. »Spomnim se, kako sem razmišljala, preden sta se odločila za ločitev. Spraševala sem se, zakaj bi nekdo hotel v takih okoliščinah ostati skupaj, ko pa bi se lahko ločil in bil srečen. Ko pa danes pogledam nazaj, razumem. Ločitev je bila zame stresna, kako hudo bi šele bilo, če bi bila mlajša,« je svojo izkušnjo opisala Kasey.
To je spoznala med odvetniško prakso: »Ob bojih staršev za mlajše otroke, ki jih redno spremljam ob svojih strankah, cenim, da sta moja mama in oče počakala z ločitvijo.« Pa vendarle ne bi staršem priporočala, da ostanejo skupaj zaradi otrok: »Hvaležna sem jima, a kot odvetnica ne bi staršem nikoli namignila na kaj takega. Ko gledam družine na razpotju, vidim v očeh marsikatere matere misel, češ, samo še nekaj let moram vzdržati. Na tak način skušajo zaščititi otroka, a je to (pre)velika žrtev.«
Ločena mama: imaš samo eno življenje
Svetovalka Fiona Bennett zagovarja, da bi starši pred ločitvijo morali najprej poiskati strokovno pomoč, saj se da veliko narediti, kar dokazuje ogromno uspešnih zgodb. »Ko se pod drobnogled postavijo potrebe staršev in otrok, zagledaš kup možnosti, kako se da spremeniti in urediti družinsko življenje,« pravi Bennettova.
Karen iz Brisbanea svetovanje ni pomagalo, da bi rešila sedemletni zakon. Ko je zanosila drugič, je začutila, da odnos z možem ni več tak, kakršen je bil. Pred tem sta se s hčerko preselila v bližino njegovih staršev. »Opazila sem, da se je mož spremenil. Mene in hčere ni več jemal za svojo družino ... zanj skorajda nisva več obstajali,« je povedala Karen.
Ostala je, prepričana, da si njun odnos zasluži drugo priložnost. »Namesto, da bi se prikazal kak napredek, je po rojstvu druge hčere najino razmerje drselo navzdol ... Bala sem se oditi, ker nisem hotela razdreti družine. Zaradi hčera sem ostala še dve leti,« se je Karen trudila zlepiti črepinje njunega zakona. Potem ko ji rešitve ni prineslo niti svetovanje in ko je spoznala, da stres vpliva na njeno zdravje, se je odločila, da bo potegnila črto pod zakon in skušala najti drugo pot do sreče.
»Nisem načrtovala kako, a nekega jutra sem vstala, sedla sva za mizo in se pogovorila. Mislim, da sva oba vedela, da se bliža konec,« je opisala Karen. Odločitev je bila pravilna za vso družino. »Bilo je težko in še vedno se pokaže kaj, kar moramo razrešiti. Toda jaz sem bolj samozavestna, bolj srečna in zdrava, kar je veliko vredno. Hčeri sta hitro prišli k sebi, sta živahni in brez strahu sproščeno pokličeta očeta, se z njim pogovarjata. Imaš samo eno življenje, si mar res kdo želi, da bi ga preživel v bedi in trpljenju?«
Bennettova pozna tudi takšne primere: »Če naša strokovna pomoč ne obrodi sadov, ni nobenega vzroka, da bi vztrajali skupaj. Družina, ki bi živela pod isto streho izključno zaradi otrok in je ne bi vezalo nič drugega, ne bi bila smiselna.«
Vir: ABC
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
