»Vsakič padem na isti tip moških in vedno znova sem presenečena, ko svoje srce praskam s tal – kdo bi si mislil, da bo ta prav takšen kot tisti pred njim? Moji prijatelji so si mislili, družinski člani tudi, in celo tisti, ki jih poznam samo navidez, vsi so vedeli, kako se bo nova-stara zgodba končala, razen mene. Slabo izbiram, še na jedilnem listu zapičim vilice v najbolj neokusno jed, samo zato, ker zveni dobro. Ne morem si pomagati, imam sindrom 'isti moški v drugi embalaži', čeprav bi moji najbližji rekli kar 'isti moški v isti embalaži', vsi namreč nosijo obleke Hugo Boss,« se Katja pogladi po svojem krilu Boss Orange.
Rada ima takšne, ki hodijo na manikiro, a ji tega nikoli ne bi priznali. Mimogrede, njena najljubša knjiga in film sta Ameriški psiho. Okej, Christian Bale je res njami, ampak čisto mičkeno pa bi lahko izdelal še svoj odnos do žensk.
Tako je Katja vsako leto, mesec ali vikend zaprla vrata za še enim uničujočim zmenkom, dokler ni spremenila svoje mantre iz ‘vsi moški so isti’ v ‘vsi moški, s katerimi se zapletam, so isti’ in naredila tisto, kar si ni nikoli mislila: pristala je na slepi zmenek s sosedom prijateljičinega brata, o katerem so vsi mislili, da bi se ujela. In sta se.
Po večerji, ki je tokrat res vsebovala več hrane kot alkohola, sta šla na sprehod po mestu, in ko ni niti mimogrede pogledal v izložbo Hugo Boss, je vedela, da je odkrila in osvojila drugo vrsto.
Nekaj povsem drugega za Mino!
Iskanje fantov pod šankom pa je bila specialiteta Mine, ki je moško vrsto opazila samo ob vikendih: »Čez teden sem tako zaposlena, da mi niti na pamet ne pade, da bi svoje oči uporabila za karkoli drugega kot za buljenje v računalniški zaslon. Flirt in alkohol sta na urniku v petek zvečer.« Smrtonosna kombinacija za razbolelo srce in tudi za čvrst trebuh.
»Dan potem pa sem v marketu na vogalu, med iskanjem pomirjevala za moralnega mačka, načela pogovor o sladkarijah z bleščeče zdravim moškim, ki se je na poti s teka po bližnjem gozdu, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja, ustavil v trgovini, da bi si kupil čokolado z osemdesetodstotnim deležem kakava, za katero tudi nisem vedela, da obstaja. Na odstotke sem bila pozorna le pri alkoholu. Pogovarjala sva se o vsem, razen o tem, zakaj imam na nosu ves čas gromozanska črna očala, za kar sem mu bila globoko hvaležna. Iz njega je vel svež zrak, česar v svojem življenju pod neonsko lučjo nisem bila vajena, in ravno to je bilo tisto, kar me je privlačilo.« Danes ima fanta štiriindvajset ur na dan in člansko izkaznico za fitnes.
O širjenju naših horizontov!
V romanu Ernesta Sábata Predor glavni junak koleba, ali bi ogovoril žensko, ki stoji pred njegovo sliko v galeriji; ko izgine v množici, se ustraši, »da je izgubljene med milijoni neznanih prebivalcev Buenos Airesa morda ne bom nikoli več videl«. Vendar jo je; kot je istega človeka srečal v berlinski četrti, nato v mestecu v Italiji in končno v knjigarni v Buenos Airesu.
V družbi namreč obstajajo vodoravne plasti, sestavljene iz ljudi podobnih okusov, vsi smo ujeti v svojo. Prehajanje v vodoravnem sistemu se zdi skorajda tako nemogoče kot v kastnem. Kljub temu nekaterim uspe in so zato poplačani, spet drugi se opečejo. Širjenje horizontov je vsekakor aktivnost, ki obljublja, da boste vedno našli nov izziv. Mogoče ljubezen svojega življenja, vsekakor pa ljubezen do življenja.
Preberite več na Elle.si
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
