Kako je potekalo žensko vključevanje v šport, je zanimivo vedeti. Je tudi razlog za upravičeno jezo vseh, ki so si v preteklosti in si danes tako ali drugače prizadevajo za enakost med spoloma.
Za ženski rekreativni tek v Sloveniji lahko rečemo, da je prehodil v marsičem podobno pot kot kakšnih 30 let pred tem v ZDA.
Še v 90. letih so na tedaj še redke rekreativne tekačice ljudje gledali z začudenjem, celo postrani, še zlasti na podeželju. Ženski tekmovalni šport je že dolgo pred tem dobil mesto v javni zavesti, rekreativni pa še ne.
»Tekla sem sama, v gozdu, da me ljudje niso videli, saj so znali takoj povedati, da naj grem raje delat,« se odnosa ljudi do teka in žensk v osemdesetih letih spominja Helena Javornik, najboljša slovenska tekačica na daljše razdalje.
Javornikova se je iz na videz nenadarjene športnice kljub številnim nasprotovanjem sčasoma prelevila v vrhunsko tekačico. Zmagala je na 15 mednarodnih maratonih, med drugim na Dunaju, v Amsterdamu, Benetkah in Torinu. In trikrat tudi v Ljubljani, kjer je bilo leta 1996 žensk manj kot petina. Leta 2003 se je v zvezi z nagradami, namenjenimi zmagovalki v maratonu, vnela javna polemika. Dotlej so v Ljubljani zmagovalke prejemale precej manjše zneske kot moški. Pri čemer je treba povedati, da je bila konkurenca med moškimi praviloma veliko hujša kot pri ženskah. A je bilo to mogoče brez večjih težav rešiti. Organizatorji so se oprli na nagrade na drugih primerljivih maratonih po Evropi in na t. i. atletske tablice Mednarodne atletske zveze. Te omogočajo medsebojno primerjanje rezultatov med spoloma, saj je vsak dosežek ovrednoten z določenim številom točk.
Za nedavni nedeljski nastop na 42 kilometrov dolgem teku po ulicah Ljubljane je bilo prijavljenih veliko manj žensk kot moških. Kar je bržkone čisto v redu. Maraton je dolga in naporna zadeva ‒ ki so jo ženske seveda zmožne, to dokazujejo nenehno. Je pa res, da priprava na maraton zahteva veliko časa in odrekanj.
Na tem mestu velja spomniti na stališče, ki ga ima v zvezi s prehrano dr. Nada Rotovnik Kozjek, vrhunska strokovnjakinja na področju športne medicine in tudi sama nekdanja zmagovalka maratona v Ljubljani. Pravi, da je hrana, s katero se ukvarja kot vodja ambulante za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in kot svetovalka našim najboljšim športnikom, zelo pomembna reč. A ne tako pomembna, da bi morali zaradi nje zamujati druge pomembne stvari v življenju, začenši z odnosi s soljudmi. Enako velja za tek. Zato je sorazmerno majhno število žensk na startu ljubljanskega maratona pravzaprav čisto dobra novica.
Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: shutterstock, profimedia, arhiv Ljubljanskega maratona
Celotni prispevek si lahko preberete na spletni povezavi Aktivni.si
