Pred dnevi je bilo na velikem odru SNG Drame premierno uprizorjeno delo enega od najplodnejših britanskih dramatikov Simona Stephensa - Maria. Glavno vlogo 18-letne Rie so v Drami zaupali mladi Evi Jesenovec.
Ali je bilo igranje vaša prva izbira?
Gledališče in igra me že dolgo spremljata in zagotovo zavzemata velik del mojega srca. Zdaj, ko je igra postala moj poklic, se tega čedalje bolj zavedam. Hkrati pa mi postaja vse bolj jasno, da je to delo tudi zelo odgovorno in pogosto naporno, saj je nepredvidljivo in zahteva veliko koncentracije. Ves čas odpira nova vprašanja, nove svetove in je zaradi tega ves čas živo. Ravno v tem pa je čar.
Kakšne vrste vlog so vam najljubše? Obstaja vloga, v kateri si sebe sploh ne predstavljate? Na katero izmed dosedanjih vlog ste morda najbolj ponosni?
Vse moje dosedanje vloge in vse, ki bodo še prišle, v nekem trenutku postanejo moje. Ko jih enkrat ponotranjim, postanejo tudi vaše. Ne mistificiram jih vnaprej in ne ponašam se z njimi za nazaj. Vloga, ki mi vedno predstavlja največji izziv, je tista, s katero se ukvarjam v tistem trenutku. V tej sezoni sem dobila priložnost, da na velikem odru Drame odigram glavno vlogo v predstavi Maria angleškega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Predstava bo premierno uprizorjena ta mesec. Gre za zgodbo Rie, noseče 18-letnice, ki vztrajno išče nekoga, ki bi bil z njo pri porodu. Kljub tragični družinski situaciji, dejstvu, da ne ve, kdo je otrokov oče, in da nima denarja, je Ria polna življenja, radovednosti, humorja in neustavljive moči, ki je navdihujoča. Njena pot skozi prerez današnje družbe in skozi probleme in teme, ki so nam danes vsem zelo znani, ostaja svetla lučka, bojevnica za življenje, bližino in ljubezen.
Preizkusili ste se tako v filmu kot v gledališču. Katera vrsta igre vam je najljubša? Se lahko odziv javnosti ob filmu, kot je Ne bom več luzerka, primerja z odzivi ob vlogah, dodeljenih na odru?
Delati film Ne bom več luzerka je bil zagotovo eden od najbolj vznemirljivih projektov, ki sem jih imela do zdaj. To je bila moja prva zares velika vloga, ki mi je predstavljala velik izziv in je zahtevala veliko dela. Čeprav je delati film drugače kot delati v gledališču, pa se v resnici zdaj, ko poskušam utelesiti Rio, počutim zelo podobno. Že sam lik je ogromen zalogaj, hkrati pa v sebi nosi neverjetno sodobnost, zavedanje sveta na svoj odbiti način in željo po življenju. V čemer sta si morda s Špelo celo malo podobni. V resnici ne vidim velike razlike med grajenjem vloge v filmu ali v gledališču, vsak medij ima pač svojevrstno kompleksnost, skozi katero se izraža, pri obeh pa zelo uživam. Prav tako so odzivi na film in predstavo vedno malo drugačni, vendar zaradi tega nič manj ali bolj vredni.
Vas kdaj pa kdaj za nasvet povprašajo tudi bolj izkušeni igralski kolegi?
Bolj kot nasvete cenim zaupanje. Svojim starejšim kolegom zaupam, jih spoštujem, občudujem in se od njih veliko učim. Med procesom nastajanja predstave med celotno ekipo ves čas potekata dialog in debata o projektu, ki ga trenutno ustvarjamo. Medtem organsko prihaja do izmenjave mnenj in podpore, pri čemer me moji starejši kolegi vedno obravnavajo enakopravno, pa čeprav imam manj izkušenj. Prav to mi zelo veliko pomeni in imam občutek, da tudi oni zaupajo meni in cenijo moje mnenje.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
