Biti živ in biti pozoren na svet okoli nas je postalo globoko travmatična izkušnja. Vendar vprašajte katero koli dobrodelno organizacijo za duševno zdravje ali kakšnega politika in povedali vam bodo, da smo sredi krize duševnega zdravja. In tako je po celem svetu.
Zakaj smo presenečeni, da ima tako veliko ljudi težave s svojim duševnim zdravjem? Vse, kar morate storiti, je, da prižgete televizijo ali družabna omrežja in vas tam čakajo same grozljive novice.
James Barnes, psihoterapevt in predavatelj na fakulteti Iron Mill v Exeterju, je za Canary povedal:
"Podnebna kriza je eksistencialna tesnoba, zaradi katere 'bi morali' biti še bolj zaskrbljeni in/ali depresivni, kot že smo. Če je 'zdravje' ustrezna psihološka skladnost z resničnostjo (kot nas psihiatrija in kognitivno-vedenjska struja prepričujeta), potem 'bi morali' biti večino časa depresivni in/ali tesnobni glede na smrtno grožnjo obstoju človeštva. Če smo v tem času 'srečni', lahko to s tega vidika pomeni le, da uporabljamo psihološke obrambe, da tega ne bi opazili. Spominja me na 'depresivni realizem' - kjer je bilo ugotovljeno, da so ljudje, ki so depresivni, dejansko bolj kognitivno natančni v svojih ocenah realnosti."
Barnes predlaga, da nemedicinski pristop k trpljenju odmakne svoj fokus od biomedicinskega poudarjanja disfunkcij in svojo pozornost premakne k razumljivejšemu odzivu, t.j. na družbene, politične in medosebne okoliščine.
Povedano bolj preprosto, spremeniti gre prevladujoče vprašanje od "kaj je narobe s teboj" na "kaj se ti je zgodilo" ali "kaj se ti dogaja".
Barnes je nadaljeval:
„Že termin 'kriza duševnega zdravja' predpostavlja, terminološko in privzeto, da je kriza medicinske narave – in da je torej medicina (in njeno de facto biomedicinsko zdravljenje) tisto, kar je potrebno storiti. To ne temelji na dejstvih, temveč je zgolj domnevno. Glede na to, da naši najboljši dokazi kažejo, da so socialno-psihološki in politični dejavniki daleč najpomembnejši pri tej 'krizi', obstaja zelo dober razlog, da dvomimo o tem okvirju in iščemo novega."
Medtem ko vlade sprejemajo 'konkretne' korake za izboljšanje duševnega zdravja naroda, bi bilo po sogovornikovem mnenju bolje začeti pri zajezevanju tesnobe zaradi podnebne krize. To pomeni, da bi morali začeti bolje varovati naš planet, namesto da delijo antidepresive in zdravila proti anksioznosti.
Točka brez vrnitve
Podnebni znanstveniki so ugotovili, da je leto 2025 rok, ko še lahko omejimo globalno segrevanje na 1,5 °C. Preseganje tega praga pomeni še večje tveganje za katastrofalne poplave, suše in vročinske valove. Na Okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) leta 2015 je 196 držav podpisalo Pariški sporazum. To pomeni, da so se strinjali, da bodo svoje emisije toplogrednih plinov zmanjšali za 43 % do leta 2030. Problematična točka pa je, da bi morale doseči vrhunec pred letom 2025 – in to je ZDAJ.
Pranje možganov
Družba in z njo vladne strukture kot 'pomoč' narodu v ospredje postavljajo kognitivno vedenjsko terapijo. Njen namen je spodbujati ljudi, da spremenijo svoje misli in vedenje. Kar se samo po sebi sliši odlično. Toda kaj se zgodi, ko vaše misli temeljijo na dejstvih?
Na primer, to, da vas skrbi za svojo prihodnost je povsem razumljivo. Navsezadnje smo samo v prvem mesecu leta lahko spremljali, kako je požar uničil več kot 12.000 domov in v Los Angelesu ubil 29 ljudi. Spremljali smo lahko tudi, kako je ciklon nevidenih razsežnosti pustošil dele Združenega kraljestva, pa potres v Tibetu ter poplave in plazove v Pekalonganu v Indoneziji. Leto se niti zares začelo ni, pa nas je že lahko strah, kaj vse še prihaja. Tudi k nam.
Ljudje smo naravnani na preživetje.
Ocenjuje se, da je samo v Združenem kraljestvu na čakalnem seznamu za duševno zdravljenje zdaj več kot milijon ljudi. Torej bodo strokovnjaki milijonu ljudi povedali, da je problem njihovo razmišljanje in ne kapitalistični sistem, ki v zahtevah po neprestani rasti dobičkov in blagostanja zase uničuje svet okoli njih.
Prositi ljudi, naj spremenijo svoje misli, pomeni, da morajo ti verjeti, da so problem oni sami in njihove misli, ne pa razmere, v katerih živijo. To pomeni, da je veliko manj verjetno, da bodo podvomili o statusu quo. Očitno je, da vlade ne želijo, da bi ljudje dvomili o njihovih politikah – ker to ustvarja problem, je jasen avtor prispevka na Canary in zaključi:
"Jasno mi je, da postaja svet vse težji kraj za preživetje. Vsak teden je nova podnebna katastrofa. Samo vprašanje časa je, kdaj bo duševno zdravje naroda strmoglavilo na še nižjo raven. Če vlada ne bo začela razmišljati o vzrokih, namesto da lepijo obliže na zevajoče rane, bo to le prilivalo olje na že divjajoči ogenj – in samo en način je, kako se lahko to konča."
Preberite tudi:
- 8 zvezdnikov, ki so javno spregovorili o svojih težavah z anksioznostjo
- Anksioznim ljudem ni lahko, a imajo tudi pet skritih prednosti
Novo na Metroplay: "Zdravo prehrano definirajo temeljni principi, ki veljajo za vse nas" | Mario Sambolec