V hlepenju po večni mladosti in popolnosti smo zamrznjeni v času.
Od nekdaj jo zanimajo ljudje, ki se nočejo prilagajati merilom prevladujoče družbe in ekonomskega sistema, na primer vsi tisti, ki kopičijo stvari, ki jim je čas potekel. Fascinirajo jo rabljeni in zavrženi predmeti ter ljudje, ki jih je družba odrinila ali so se iz nje izločili sami. Prav takšnim se je etnologinja in antropologinja Luna J. Šribar posvetila v svojem romanesknem prvencu Starinarnica, v zgodbi o starinarju, ki uči ljudi ekonomije daru.
Ste etnologinja in kulturna antropologinja, delno zaposleni v Društvu Kralji ulice, s čim se preživljate?
Od lani sem zaposlena na hčerinski družbi Kraljev ulice Zadrugi Stara roba, nova raba. Tam imam polovično zaposlitev, za drugo polovico pa sem zaposlena prek svojega s. p. Preživljam se s služenjem denarja, tako kot večina v tej družbi, se pravi delam na področju socialnega varstva, obenem pa se trudim kaj napraskati s pisanjem. Na splošno pa se mi zdi, da bi bilo v naši družbi nujno vzpostavljati več prostorov, prostih monetarne menjave, se pravi, da bi spodbujali povezovanje ljudi tudi mimo prevladujočih tržnih odnosov.
Napisali ste doktorat iz ekonomije daru. Kako ste opredelili osnovno tezo in do kakšnih ugotovitev ste se dokopali?
Moja osnovna teza je bila, da je mogoče tudi znotraj kapitalizma vzpostavljati skupnosti, ki temeljijo na drugačnih vrednotah, kot nam jih vsiljuje dominanten ekonomski sistem. V njih sem iskala elemente ekonomije daru. V njih se vzpostavlja bolj 'prijazen' odnos tako do ljudi kot tudi do stvari. Tako preverjam, kako se vključujejo v družbo in kateri so tisti dejavniki, ki zgolj utrjujejo njihov položaj marginaliziranih ljudi. Skupnosti so spreminjajoči se 'organizem', nikoli končana zgodba, saj jih ustvarjamo ljudje. Tovrstne skupnosti obstajajo, veliko jih je, včasih podlegajo pritiskom kapitalističnih odnosov, včasih si uspejo izboriti avtonomijo, skratka, živijo.
Laično bi sklepala, da ekonomija daru pomeni drugo ime za daj-dam. Tako ali drugače, tudi če darujemo, skoraj vedno nekaj pričakujemo v zameno. Se vam zdi to slabo?
Ne, absolutno se mi to ne zdi slabo, tako deluje ekonomija daru. Pri tem sploh ne gre toliko za samo menjavo kot za odnose, ki se vzpostavljajo okrog nje. Mene zanima, kako lahko stvari delujejo povezovalno, ne pa izključevalno ali statusno, kar je prevladujoče v družbi potrošnje. Zanima me, kako se lahko marginalizirani ljudje prek stvari vključujejo v družbo in krepijo svojo moč.
V romanu Starinarnica Oskar pravi, da se v življenju ni dobro preveč navezovati na ljudi in tudi ne na stvari. Se vam kot antropologinji ta zamisel zdi ustrezna profilu sodobnega človeka 21. stoletja?
Oskar izhaja iz družine, kjer so bili odnosi precej odtujeni in narejeni. Bilo je veliko pretvarjanja, da bi navzven delovali urejeno in srečno. Tako je že od majhnega gradil obrambne mehanizme, ki so mu pomagali preživeti, in eden izmed teh je, da se na ljudi noče navezovati, ker bo potem razočaran. Lahko bi pa tudi rekli, da je to najbolj skrajno razmišljanje pripadnikov najbogatejšega družbenega sloja, ki po merilih sodobne družbe veljajo za ultrauspešne. Na nič, ne na ljudi ne na stvari, se ni dobro navezati, da lahko to kadarkoli spustiš in te pri sledenju čim večjega profita ne ovira nobena sentimentalna 'navlaka'.
Glavni junak vaše knjige je starinar Sensa, ki predmetov ne prodaja, temveč jih menja. Ima gospod Sensa kakšnega vzornika, kako ste zasnovali ta lik?
Gospod Sensa nima vzornika, on je vzornik drugim, saj rešuje človeške stiske. Vzpostavlja svoj sistem menjave, ki je pravzaprav le krinka za povezovanje ljudi med seboj. Lik sem zasnovala tako, kot se navadno snujejo fikcijski liki, ki so zmes resničnosti, v kateri živimo, in domišljije. V Gospodu Sensi je kar nekaj ljudi, ki so mi blizu in jih cenim. Se mi je bilo pa zanimivo vživljati v lik starejšega moškega, ki je moral delovati bolj modro, kot jaz v življenju delujem. Sicer pa sta starinarnica in frizerski salon nasproti vzeta iz resničnega življenja, pa tudi starinar in frizerka, ki tam delata, imata nekaj podobnosti z mojima junakoma iz romana. Predvsem neko človeško širino in pogum, da se ne uklanjata merilom, ki jih vsiljuje prevladujoča družba.
Kakšen je antropološki profil človeka, ki ga imenujemo zbiratelj, ki zbira in kopiči predmete, ki nimajo nobene posebne uporabne vrednosti?
Ne vem, ker nisem delala raziskave na tem področju, da bi lahko razglabljala z vidika strokovnjakinje. Če pa sem spoznala ljudi, ki to počnejo, bi rekla, da jih poganjajo različni motivi: od sentimentalnih do statusnih. Spoznala sem tudi ljudi, ki zbirajo najrazličnejše stvari tudi zaradi tega, ker so bili denimo v mladosti materialno prikrajšani in zdaj uživajo v občutku, da si jih lahko privoščijo.
Lahko rečeva, da obstajajo predmeti in predmeti. Tisti, ki jih zavržemo, ker nam ne služijo več, ker se pokvarijo, ker so iz mode, ker so ponošeni, in tisti, ki so za večno, denimo umetniška slika ali dragocena vaza.
Ja, predmeti imajo lahko različne vrednosti (uporabno, zgodovinsko, estetsko ...), od tega je odvisen tudi potek njihovega družbenega življenja. Lahko, da bodo kmalu zavrženi, lahko bodo spremenili svojo funkcijo, lahko, da bo njihova vrednost rasla ... Seveda pa je svet predmetov neodtujljivo povezan s svetom ljudi, v antropologiji govorimo o tem, da se družbena identiteta stvari gradi vzporedno z identiteto ljudi, mi pripisujemo stvarem pomene in ravno tako se skozi stvari pripisujejo lastnosti ljudem. In seveda imajo različne kulture različen odnos do stvari. V družbi potrošnje so stvari hitro pokvarljive, hitro zavrgljive, ravno tem trendom se recimo upira starinar.
Pred leti je bila v svetu in pri nas velika knjižna uspešnica Umetnost pospravljanja. Ideja avtorice je, da je treba vse odvečno zavreči, ker nam stara šara, zlasti oblačila, ki jih ne nosimo dovolj, otežuje življenje.
Njena ideja ima v ozadju širšo filozofijo, tudi drugo kulturno ozadje in je zagotovo blizu številnim ljudem. Sama pa nisem tak človek, da bi kakršnokoli filozofijo popolnoma posvojila. Življenje je preveč tekoče, ljudje se ves čas spreminjamo, kar se kaže tudi na stvareh, s katerimi se obdajamo. Če pa gledam z energetskega vidika ali vidika feng šuja, starodavne kitajske veščine, se je najbrž res dobro vsake toliko kakšnih stvari znebiti zaradi boljšega pretoka.
Avtorica je Japonka, Japonci imajo namreč zelo majhna stanovanja in jim prostora za kopičenje stvari kronično primanjkuje, ampak vas navdihujeta prav Japonska in njihova estetika.
Ne navdihuje me Japonska na splošno, za to jo veliko premalo poznam. Omenila sem le en njihov koncept, ki mi je blizu, saj veliko pove o njihovem odnosu do življenja, do smrti, preobrazbe. Gre za koncept mono no aware, ki se navezuje na njihov občutek za lepoto, estetsko vrednost, ki izhaja iz čustev. Gre za nekakšen grenko-sladki občutek obžalovanja, ko se stvari spreminjajo, izgubljajo svojo lepoto, a jo paradoksalno spet najdejo v svojem propadanju. Ta odnos do lepote se mi zdi veliko bolj življenjski, saj gre za zavedanje globoko minljive narave vsega obstoječega, v nasprotju z našimi trdnimi lepotnimi standardi, ki so v hlepenju po večni mladosti in popolnosti zamrznjeni v času.
Zakaj so vam predmeti pomembni, kaj iščete v njih – lepoto, smisel, pomen ...?
Predmeti so mi pomembni predvsem v povezavi z ljudmi. Zanima me, kakšne zgodbe nosijo, kako vplivajo na naše odnose, vsakodnevne rituale, kakšno je njihovo družbeno življenje. Ne nazadnje me zanima tudi, kako se v različnih družbeno-ekonomskih sistemih oblikuje odnos do stvari v povezavi z odnosom do ljudi. Ena najbolj očitnih značilnosti kapitalizma je, da zametuje tako stvari kot tudi ljudi. Če pa vseeno pomislim, s kakšnimi predmeti se obdajam, lahko z gotovostjo rečem, da sem daleč od idealnega tipa potrošnika. Doma imam veliko predmetov, ki jih najdem ali dobim, ne pa kupim. Kamne z rečnih obrežij, odpadla ptičja peresa, stare razglednice, veliko knjižnih kazalk ... Seveda pa mi je ljubo tudi brskanje po posredovalnici rabljenih predmetov ali pa po starinarnicah. Te stvari imajo en drug patos.
Vam je pomembno, da predmeti v svojem novem življenju ohranijo svojo izvirno obliko, ali pozdravljate tudi recikliranje – denimo, stare knjige postanejo podstavek za svetilko, ogrodje postelje se spremeni v klop. Imate idejo, kako rabljenim predmetom vrniti življenje in jih tudi prodajati, saj veste, da je kavo in hlebec kruha treba plačati.
Ja, s tem se ukvarjamo tudi v Zadrugi Stara roba, nova raba katere soustanoviteljica sem. Zelo pozdravljam to, da predmeti dobijo neko novo namembnost, s tem jim podaljšamo uporabo pa tudi manj obremenjujemo okolje. In ravno na primeru te naše zadruge se vidi, kako imajo predmeti lahko povezovalno funkcijo. Zadruga je na prvem mestu namenjena zaposlovanju ljudi, ki so doživljali brezdomstvo, tu spletejo marsikatero vez, ki jim potem olajša življenje.
Pred kratkim sem v Mestnem muzeju videla zanimiv eksponat, beraško značko, ki so jo v 17. stoletju morali nositi ljubljanski berači, da so se razlikovali od tujih beračev, ki jih je mesto preganjalo. Pozneje je mesto težavo z beračenjem reševalo tako, da so zanje organizirali t. i. prisilne delavnice, na katerih so delali različne stvari in jih prodajali. Ali z današnjimi ljubljanskimi brezdomci počnete kaj takšnega, kar bi prinašalo profit?
Jasno, le da pri tem nikogar v nič ne silimo, ampak soustvarjamo projekte skupaj z njimi na podlagi njihovih potreb in tudi potreb, ki jih zaznamo v širši skupnosti. Za vsakega človeka je zelo pomembna čim večja finančna avtonomija, zato so projekti, ki omogočajo brezdomnim ljudem zaslužek, nujni. Naš prvi tak projekt je bil cestni časopis Kralji ulice, od katerega obdržijo polovico prodajne cene in ga tudi soustvarjajo, naslednji tak projekt pa je že omenjena zadruga, kjer se lahko nekateri redno zaposlijo.
Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
