Jernej Zoran, dolenjski kitarist in avtor glasbe, se z glasbo ukvarja od srednje šole, ko je odkril Hendrixa, Claptona, skupini U2 in Pink Floyd, in vse to dodal na podlago Beatlov, ki jih je poslušal in odkrival v osnovni šoli.
Kako se je vaša glasbena pot pravzaprav začela?
Po več lokalnih bendih in letih igranja po klubih pa tudi večjih odrih sem se leta 2004 pridružil svojim someščanom in vrstnikom iz Društva mrtvih pesnikov (DMP). Skupaj smo posneli album Vojna in mir, na katerega sem še danes zelo ponosen.
Kdaj ste šli na svojo samostojno pot in zakaj?
Sicer sem samostojno kariero imel že pred DMP, zares pa sem se zadeve lotil po odhodu iz benda pred desetimi leti. Začutil sem, da se je moje bendovsko poglavje končalo in da moram naprej po svoji poti. Vse pomembneje je, da je človek zvest predvsem sebi. In da sledi svojim občutkom. Samo takrat je potem energija prava, ne glede na to, kaj počne.
Kaj se je v vseh teh letih spremenilo?
Če vzamem obdobje zadnjih desetih let, odkar sem na samostojni glasbeni poti, največji preskok doživljam na področju digitalizacije glasbe. Internet je popolnoma preobrazil glasbeni posel, glasbeno krajino. Po eni strani so danes stvari neprimerno bolj dostopne, tako glede snemanja kot distribucije glasbe, je pa to tudi dvorezni meč, ker prav ta dostopnost poraja nasičenost vsebin. Ampak glede na to, da je edina stalnica v življenju sprememba, je pač treba to dejstvo sprejeti. Staro gre, novo pride. In vedno prinese kaj dobrega, uporabnega in koristnega.
Vašo zadnjo pesem je navdihnil tudi čas, v katerem živimo. Kako vse to, kar se dogaja, vpliva na vas?
Po ustvarjalnem premoru se je moja kreativna muza prebudila ravno med korono. In zaradi nje. Svetovna in slovenska družba kot celota sta na preizkušnji, s tem pa tudi vsak posameznik. Opazujem, kako razdvojeni smo spet kot narod. Človek pač ostane človek, zgodovina gor ali dol. Časi so zahtevni, naporni, po svoje unikatni. Pravijo, da vsaka generacija doživi nekaj od naštetega: vojno, lakoto, kugo. To so tektonski premiki, posledice pa bodo dolgotrajne in nepredstavljive - ne samo zdravstvene, ampak tudi ekonomske in psihološke.
Kakšno se vam zdi stanje v glasbi pri nas?
Globalna digitalna revolucija je seveda pljusknila tudi čez Alpe. Stari mediji morda izgubljajo svojo prevlado, vendar se sproti pojavljajo novi. Kot sem omenil, treba je spremljati trende in se jim prilagoditi. V mislih imam trende distribucije glasbe, ne slogovnih - na tem področju je najbolje biti zvest samemu sebi.
Povejte nam kaj o svoji zadnji pesmi.
Njen naslov je Oprostite (to ni moj svet). V njej sem izrazil svoje doživljanje tega čudnega časa, v katerem smo se znašli. Glasbeno ustvarjanje je v tem pogledu dober ventil. Besedilo je morda malce resnobno, celo temačno, ampak na koncu ostajam optimist. Vse mine, tudi to bo. Samo ne še takoj.
Kako vidite svojo nadaljnjo kariero?
V zadnjih osmih letih sem posnel pet samostojnih albumov, izdal sem vrsto singlov in videospotov, ki so lepo sprejeti na radijskih in televizijskih postajah. Po skoraj dveletnem ustvarjalnem premoru se počasi spravljam k snemanju šestega albuma, ki ga napoveduje aktualni singel. Vse bolj me spet vleče v ustvarjanje instrumentalne glasbe in prihajajoča plošča bo zelo verjetno precej kitarska. Rock je še kako živ in brca!
Kakšno glasbo sami najraje poslušate? Kdo so vaši najljubši glasbeniki?
Zadnja leta jo predvsem ustvarjam, zato poslušam zelo malo glasbe. Vse bolj cenim tišino, kajti prav iz tišine se rojeva glasba. Tudi zato si zelo rad polnim baterije na sprehodih v gozdu, kjer večino leta nastopajo takšni in drugačni ptičji bendi, ki so pravi balzam za dušo. Poleg že omenjenih vplivov iz mladosti so me od mlajših bendov navdušili Muse, pa kakšni Kings Of Leon, recimo.
Napisala: Sandra Bratuša //Foto: Goran Mikić
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
