Urša Krišelj Grubar, popotnica, ki se je z družino podala na pot: S kolesi in vlaki od Slovenije do Grčije

Če imaš norega moža, se zgodi celo to, da se ta čez počitnice odloči z otrokoma, starima 4 in 11 let, opraviti pot iz Slovenije do Grčije s kolesi in vlakom. Kot mamica in žena, ki je morala ostati doma, sem bila povsem mirna, ko so moji najdražji potovali prek Hrvaške, Bosne, Srbije in Črne gore - držav, ki jih v podzavesti razumemo in poznamo.

Ko pa so vstopili v Albanijo, mi je vztrepetalo srce. Kljub temu ali pa prav zaradi tega, ker sem Albanijo nekajkrat obiskala tudi sama, so v moji glavi na velika vrata potrkali predsodki. In nisem več zdržala. Po 14 dneh trpljenja in drgetanja doma sem se s kolesom in vsemi predsodki spokala na letalo in se možu in otrokoma pridružila na zadnjem delu poti od Tirane do grškega pristanišča Igoumenitsa.

Prvi del brez mame

Načrt mojega moža je bil večplasten. Pravilo je bilo: kjer obstaja vlak, kolesa naložijo na vlak, kjer vlaka ni, potujejo s kolesi. Po trasi in načrtu naj bi jih čakalo približno 600 km kolesarjenja in nekaj več kot 1000 km vožnje z vlaki. Domov naj bi se vrnili z ladjo, ki vozi od Igoumenitse do Trsta.

Mož je imel v mislih tudi fantovsko iniciacijo za 11-letnega sina in nekaj tednov trše vzgoje za štiriletnico, ki v zadnjih časih ob očetovem postavljanju meja sila izkorišča prisotnost mamice, ki meja ne zna in noče tako strogo začrtati. Mož je rekel, da ga zanima, kako bosta otroka sprejela odsotnost maminega naročja. Strinjala sem se z njim, saj je tudi mene zanimalo, kako jim bo šlo. In če sem čisto iskrena, me je zanimalo tudi, kako bom prvič po 18 letih, odkar sva z možem skupaj, preživela sama.

Slovo

Čeprav sem vedela, da bodo odšli brez mene, je bil tisti trenutek, ko so se res odpeljali s kolesi od doma, nabit s čustvi. In vprašanji. Je to pametno? Je to varno? Ali bo mož zmogel? Ali jih morda zadnjič vidim? A mož očitno ni razmišljal tako. Ko sem mu izrazila tovrstne zaskrbljenosti, se je nasmehnil in odvrnil, da je verjetnost, da se na poti kaj zgodi, enaka kot doma. In me spomnil na risanko o malem Nemu, kjer je oče, v skrbi za svojega sina – ribico Nemo – taistemu obljubil, da bo poskrbel, da se mu v življenju ne bo nič zgodilo. In sem bila tiho. In jim ob odhodu dala svoj blagoslov. In obljubila, da se jim na zadnjem delu poti pridružim.

Red in disciplina brez mamice – mala kasarna

Na poti od doma v Šenčurju pa do Ljubljane in prek Bele krajine, Plitvic, Bihača, Banjaluke, Sarajeva, Foče in Sutjeske, Zlatibora, Durmitorja, Podgorice in Bara v Črni gori, na koncu nekdanje Jugoslavije, je mož vzpostavil nov način odnosov. Kot vrhovni poglavar ob sebi ni imel mene, ki rada vsaj omilim njegovo povelje. In mala Eliza je že po nekaj dneh ugotovila, da solzice ne zaležejo. Na poti ni bilo tolažilnih čokoladic. Jernej se je sam postavil v vlogo očijevega pomočnika. Kot sta mi v redkih telefonskih pogovorih zaupala otroka, je bil oči tudi pripovedovalec pravljic za lahko noč. Sploh pa ni bilo težko zaspati, potem ko sta prevozila približno 50 ali 70 km, in to v peklensko vročem vremenu, kjer so moji junaki doživeli rekordnih 42 stopinj, nekje v okolici Banjaluke.

Vse jim je šlo kot po maslu. Kolesarjenje zgodnji dve ali tri ure, nato pobeg pred vročino h kaki prelepi reki ali jezeru, opoldansko spanje in počitek v senci dreves, nato še dve ali tri ure kolesarjenja ob koncu dneva. Reke Kolpa, Korana, Una, Vrbas, Bosna, Željeznica, Drina, Piva, Tara … in številna jezera so ponujala osvežitev.

Moj samec je pot načrtoval tako, da je vsakemu kolesarskemu dnevu sledil dan odmora. In kak izlet brez koles. Otrokoma na ljubo. Pa naj je bilo to plavanje v morju v Črni gori, vožnja z ozkotirno železnico v Srbiji, vožnja s tramvajem v Sarajevu ali osvežujoči rafting na Tari. Ravno ko so se bližali Albaniji, je padla odločitev, kje in kako se jim pridružim. In sem prifrčala s kolesom na letalu v Tirano.

Dežela orlov in mercedesov

Pred desetimi leti sem bila prvič v Albaniji. Takrat je to še bila dežela mercedesov in orlov. Danes je drugače. Tako kot so se mercedesi pomešali in izgubili med vsemi drugimi avtomobilskimi znamkami, so se orli poskrili in pomešali v evropsko globalistično jato živobarvno in potrošniško sprejemljivih papagajev. Nekdanje kolovoze so danes zamenjale že številne široke in asfaltirane ceste, eksotične mejne prehode pa moderni mejni terminali. Albanija stopa po poti evropske modernizacije in temu primerno izgublja svoje srce.

Letališče Mati Terezija v Tirani je svetovljansko. Moderno. Izlet po Tirani prvi večer me je tudi presenetil. Tirana je postala primerljiva evropska metropola. Že sem ob sila zaželenem druženju z možem in otrokoma nekako dobila zaupanje v varno nadaljevanje poti po Albaniji, ki je medtem postala 'varna in urejena' evropska dežela, pa mi je že naslednje jutro uspelo presenetiti to deželo brez maske. Takšno, kot v resnici je.

V zelo zgodnjih urah smo s kolesi sedli na vlak za Vloro. Železniška postaja, sami vlaki, zaraščeni tiri in preluknjane šipe na vlakih so zadnji odmev Albanije, kot je bila nekoč. Krenili smo na sedemurno popotovanje z vlakom, ki se s hitrostjo največ 50 km na uro pomika skozi zgodovino in srce te dežele, proti jugu.

Kakor neugledno je vlak videti na zunaj, je notranjost presenetljivo urejena in čista. Kako zanimivo. Vse druge države in kulture bi ozaljšale zunanjost, tu pa je bilo ravno obratno. Vlak pretežno čist in pospravljen, poln prijaznih in nasmejanih ljudi. Sila ustrežljivih do tujcev, ki jih s kolesi ali brez njih avtomatsko uvrstijo in posedejo v prvi vagon za lokomotivo. Ta je vedno namenjen zgolj tujcem in domačim pomembnežem.

Steče pogovor. Pretežno in najlažje v italijanskem jeziku. In izvem, da je treba pravo Albanijo, tisto srčno, še ne globalizirano, poiskati v gorah. Zunaj prometnih cest. To mi potrdi tudi lokalni novinar, ki se pelje z vlakom in na cilju z nami posname reportažo o naši poti za albansko komercialno TV-postajo.

Naftna polja, Girokaster in Saranda

Po priporočilu potnikov na vlaku jo s kolesi usekamo po bližnjicah prek gora do Girokastra. Približno 70 km prečudovitih skritih poti nas vodi prek naftnih črpališč po makadamskih skoraj brezpotjih, mimo pastirjev, malih vasic, čudovite reke in za mojega sina najpomembnejših srečanj z želvami.

Pot je res divja. In naporna. In samotna, da nekje na nebu celo ugledamo orla, ki kroži le še tu. Ker ga je v Albaniji in na albanski zastavi vse manj in manj.

Girokaster bo kmalu zgolj še turistična kulisa, Saranda je albanski Portorož, kjer nočno življenje ne poneha do jutra. Butrint je prodajalna spominkov. Kar je za izjemno rimsko najdišče še slabša možnost, kot jo je predlagal kmalu po drugi svetovni vojni eden redkih obiskovalcev Albanije. Nikita Hruščov je takrat imel vizijo, da vso to 'starinsko šaro' zravnajo z buldožerji in na tem mestu naredijo vojaško oporišče, ker gre za izjemno strateško točko.

V Albaniji ni več Enverja Hoxhe, ni več visokega gosta Nikite in ni več sosed, ki so na skupnih mejah branile vsaka svojo ideologijo. Albanija je zdaj obkrožena z mnogo sosedami, a vse imajo eno ideologijo. Rast, modernizacija, trgovina, zaslužek, globalizirani okusi hrane, glasbe in oblačil. Sivina brez meja.

Razočarana in žalostna sem bila ob teh spoznanjih do te mere, da sem ob koncu poti z otrokoma, podzavestno, pristala v albanski bolnišnici. Na infuziji. Dehidracijo zaradi bruhanja in kakanja so nam pozdravili nasmejani albanski zdravniki z nekaj vrečicami glukoze, laktoze in ne vem, kakšnega klorida …

Resnično pomenljiva je bila reakcija telesa ob pogledu na zadnjo evropsko žrtev globalizacijske uravnilovke. Zgolj po hribih in odmaknjenih dolinah še živijo pravi albanski duh, mir in prijaznost. Tako kot orli. V dolinah pa je nekdanjo originalnost in unikaten kulturni kontekst zamenjala globalna sivina.

S težkim srcem smo nekaj dni pozneje zapustili Albanijo in vstopili v Grčijo. V deželo, ki je v zadnjih letih doumela in na lastni koži občutila vso varnost in 'pomoč' razvitega sveta. Razliko med nekdaj cenjenim dostojanstvenim samotnim lovcem orlom in gobezdavim živobarvnim 'šovmakerjem' papagajem.

V Grčiji spet prihaja čas, ko ljudje cenijo prvega in zavračajo drugega. Albanija žal trenutno slepo in nekritično drvi v smeri všečkanja živobarvnega ptiča.

Konec

Z novimi spoznanji smo se nato vrnili domov. Nekaj žuljev, litri izločenega potu in stiki z ljudmi, ki jih ob potovanju z avtom ali letalom ne srečaš, so nas obogatili. Za vedno. In nas vse skupaj, z otrokoma vred, za vedno uvrstili med ljubitelje orlov na samotnih poteh.

Zdaj nas čaka materializacija naših dogodivščin in spoznanj v novi seriji oddaj Okrog srca do sveta. Upam, da smo to svojo nepozabno pot predstavili občinstvu dovolj verodostojno.

Napisala: Urška Krišelj Grubar // Fotografije: Arhiv Družine Grubar

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol