Slavko Bobovnik povedal grenko resnico o svojih dnevnicah, ki bo mnoge močno presenetila

"Za ponazoritev bom navedel hudo star primer: ko sem čepel v jarku pred Dubrovnikom, na katerega so padale bombe, se mi je res zdelo, da si za nevarnost in strah zaslužim več. Moja dnevnica za vojno območje je bila natanko takšna kot dnevnica kolega, ki je tisti dan prišel na sestanek iz Kopra v Ljubljano. In podzavestno sem pomislil, da ima eden mojih najboljših urednikov Lado Ambrožič mogoče prav, ko mi je ob odhodu tja dol dejal: 'Budala si, kam rineš? Jaz ne bom povedal tvoji ženi, da te je zadelo, in ne bom govoril na tvojem pogrebu.' K sreči mu ni bilo treba. V Ljubljani sem bil samo, kadar sem delal, sicer pa sem se vračal na podeželje. Meni pametovanje, da ne rečem 'bildanje' ega na dolgih RTV-jevskih hodnikih nikoli ni šlo dobro od rok. Jaz sem svoje 'televizijsko ime' preverjal na avtobusih, v tovarnah, med plavžarji in knapi, tudi v gostilnah. Na štrajkih, poplavah in drugih katastrofah. Reflektorjev v studiu sem imel čez glavo dovolj, zato pod tiste, ki so svetili na najrazličnejše rdeče preproge, nisem stopil ravno pogosto," je za Lady povedal Slavko Bobovnik, ki je tako orisal tudi bolj temno plat novinarstva, ki je nimamo prav pogosto priložnost videti in slišati.