Da bo delal na radiu, je bilo jasno že v zgodnjem otroštvu, ko si je sam v sobi napravil studio, na vrata pa namestil napis: radio ljubljana, studio 1, oddaja.
Kdaj ste se z radiem prvič srečali poklicno?
Pred stotimi leti, haha. Joj, moram prav pomisliti, na Studiu D sem začel leta 1997, ko sem uspešno prestal avdicijo in bil izbran med 200 kandidati. Edini.
Množična avdicija, torej! Pa je zanimanje za opravljanje radijskega poklica še vedno tako veliko? Ko je razpisana avdicija, kakšen je odziv?
Presenečeni bi bili, koliko ljudi pride! Še sam sem komaj verjel, ko smo nedavno na Radiu Slovenija imeli avdicijo za spikerja, prišlo je 400 ljudi! Težko bi odgovoril, ali prihaja to spet v modo ali pa ljudje zagrabijo vsakršno priložnost za delo, saj na avdicijo pridejo tako 18-letniki kot starejši. Mislim, da je imel najstarejši 62 let! In niso bili slabi!
Veljate za enega najlepših in najžlahtnejših radijskih glasov. Kdo je v vas prvi videl ta potencial?
Legendarna napovedovalka in mentorica, žal že pokojna Ajda Kalan. Do nje še vedno čutim globoko spoštovanje, res je bila profesionalka, ki se spoznala na svoje delo!
Dober glas. Prirojen? Izučen?
Mislim, da oboje. Neka predispozicija je zagotovo potrebna, pa tudi trening. Dodal pa bi, da je izjemno pomembno zanimanje za jezik oziroma to, da jezik spoštuješ, torej v mojem primeru ljubezen do slovenskega jezika, do lepo izgovorjene slovenske besede.
Na nekaterih postajah pa vendarle slišimo voditelje z določenimi glasovnimi posebnostmi, denimo, da ne izgovorijo pravilno črke r ali kakšnega šumnika. Je to modna muha, morda celo v nekem prikritem smislu zaželeno, da se ob to spotaknemo in o tem govorimo?
Hm. Rekel bi, da ni problem v pomanjkanju denarja, ampak da gre res za neke vrste trend, da gre pred mikrofon lahko tako rekoč vsak in se nihče pretirano ne ukvarja s tem, kako nekaj pove oziroma kaj ima za povedati. Morda gre za modno muho, ki bo slovenskemu jeziku naredila več škode kot koristi. Gre za razvrednotenje slovenske besede. To me žalosti in se mi ne zdi prav. To je razvrednotenje našega poklica.
Imate poleg radia še kakšno strast?
Tramvaj! In vse, kar je povezano z njim, oziroma vse, kar vozi po tračnicah! Še posebej pa tramvaj! Zvok, vonj, način, kako se zapirajo vrata, zvonec ... To me povsem prevzame, zdi se mi neustavljivo romantično! In pa seveda glasba v vseh oblikah! Poslušam (pa tudi zbiram) vse, od muzikalov do opere, roka in narodno-zabavne glasbe ter šansonov. Obožujem jo, dobre, kakovostne glasbe je neskončno veliko, bojim se, da vsega v tem življenju ne bom mogel poslušati.
Kdo je vaš najzvestejši oboževalec?
Mama, seveda! Zanjo je to poseben stik, jaz sem v Ljubljani, ona v Straži, tako pa imava možnost vzdrževati prav poseben odnos.
Besedilo: Tina Kincl // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
