Hiša zavetja Palčica: Kjer otroci prejmejo ljubezen in varnost

Nekoč je živela deklica. Bila je krhka in nadvse nežna. Ker je bila velika le za palec, se je imenovala Palčica. V življenju jo je doletela vrsta nesreč, ki jih je s svojo dobroto, optimizmom in poštenostjo premagala, za kar je bila nagrajena z resnično ljubeznijo in srečnim življenjem, nas uči pravljica Hansa Christiana Andersena.

Otroška nesreča pa ne živi samo v pravljicah, ampak je del življenja številnih slovenskih otrok. Ti v mladih letih res ne srečajo strašne žabe, ki bi jih hotela poročiti s svojim sinom, a njihove zgodbe pripovedujejo, da je realnost lahko še veliko bolj žalostna.

Žal so v Sloveniji tudi otroci, ki jih starši pretepajo, spolno zlorabljajo in zanemarjajo. Težko je verjeti, kakšnih dejanj so sposobni nekateri ljudje. Ob poslušanju zgodb teh otrok človeka stisne pri srcu. Preveč jih je.

Že pri vratih pozdravijo pogumni nadobudneži, pripravljeni pokazati trik na trampolinu, sireno in utripajoče luči plastičnega policijskega avtomobila ter umetnost, ki so jo otroške ročice sposobne ustvariti z barvicami. Velike otroške oči kar kličejo po tem, da bi jih imel nekdo rad.

»Ti otroci potrebujejo ljubezen, varnost, ter to, da jih nekdo razume in objame,« pravi vodja centra Manuela Ham, ki kot mama bedi nad otroki, ki so ji zaupani.

V hiši zavetja

V Palčico pridejo otroci, ki so jih starši zanemarjali, se nad njimi izživljali ali jih zlorabljali, in jih je bilo zato treba iz domačega okolja čim prej umakniti. Hiša zavetja je obliž za rane otroških duš, ki so preživele hude družinske tragedije. Dokler pristojni center za socialno delo ne najde ustrezne rejniške družine ali se razmere doma ne uredijo, otroci začasno živijo v Palčici. Po zakonu lahko tam ostanejo tri tedne.

»Po tem času se otroci začnejo navezovati na nas, mi pa nanje, pri nas so začasno, zanje je treba najti stalen dom,« časovno omejitev pojasni vodja edinega kriznega centra za otroke v Sloveniji. Hiša sprejema otroke, stare od nič do šest let. Če imajo ti starejše bratce ali sestrice, sprejmejo tudi te, saj jih nočejo ločevati.

Kar so doživljali doma, otroke zaznamuje in vpliva tudi na življenje v Palčici, pripoveduje Hamova: »Ko sem triletni deklici, ki je prišla k nam zaradi zanemarjanja in nasilja, rekla, naj prstov ne daje v električno vtičnico, mi je, vajena kaznovanja od doma, nastavila roko in rekla, naj jo žgem. Roke je imela že poškodovane od vžigalnika, poznale so se sledi ugašanja cigaret.«

Drugo tragično zgodbo je končala najstnica: »K nam je skupaj s petletnim bratcem prišla 12-letna punca, vsa polna mehurjev od pretepanja s pasom,« pripoveduje vodja centra. Mama je otroka zapustila pred leti, oče ju je že dolgo pretepal. Skrb zbujajoče je, da v času dopustov število podobnih žalostnih zgodb še naraste. Ker družine niso vajene skupnega preživljanja časa, je konfliktov in nasilja poleti še več, pravi sogovornica.

Hkrati poudarja, da centri za socialno delo staršem otroka ne odvzamejo kar tako: »Do odvzema pride v najhujših primerih, kadar je to res nujno, sicer centri poskušajo prej najti kakršnokoli mogočo ustrezno rešitev.«

Otroci v hiši prejmejo ljubezen, začutijo, da so varni, da so ljubljeni, poudarja Hamova, prepričana, da je treba otrokom pustiti, da so otroci. A vedno ni tako pravljično. Pridejo trenutki, ko otroci kričijo in brcajo. »Postaviti jim moramo tudi meje,« pravi sogovornica z zavedanjem, da gre za najbolj pomembno obdobje v otrokovem razvoju.

Kako je videti življenje v Palčici?

»Kot doma,« se nasmehne Hamova. Za otroke v dveh izmenah 365 dni na leto in 24 ur na dan skrbijo srčni socialni in strokovni delavci. Zaposlenih je sedem, po zmožnostih pomaga kakšen prostovoljec ali praktikant. Sami perejo, kuhajo, pospravljajo, previjajo dojenčke, umivajo otroke in se igrajo. Program prilagajajo starosti otrok, ki bivajo pri njih.

»Kadar imamo dojenčke, se ves dan crkljamo,« pravi. Starejši otroci se lahko odpravijo tudi na izlet v živalski vrt, svojo ustvarjalnost izražajo ob izdelovanju zmaja ali maske Spidermana ali pa se na primer odpravijo na sprehod po okolici, kjer lahko pri prijaznih domačinih jahajo konja – dogodivščina, o kateri pripovedujejo z iskrico v očeh. Veliko možnosti za igro je tudi v hiši, kjer igrače in igrala na vsakem koraku kažejo, da gre za dom otrok. Včasih otroška bolečina na dan privre kar sredi dneva.

»Spomnim se punčke, ki mi je med sprehodom povedala, da je njen oči ubil mamico,« pove Daša Cupevski, študentka socialnega dela, ki je v Palčici na študijski praksi. V tistem trenutku ni dobro vedela, kako naj se odzove na dekličine besede. »Začela sem se tresti,« se spominja.

Veliko čustvene prtljage, ki jo s seboj prinesejo otroci, vpliva tudi na vse, ki z njimi delajo. Ti skozi skupne pogovore pa tudi individualno skrbijo, da slišane zgodbe ne postanejo njihovo čustveno breme. Dogodkov iz otroških src ne morejo izbrisati, prav tako ne morejo poskrbeti, da noben otrok ne bi doživel zlorabe v domačem okolju. Prizadevajo pa si za vse otroke, ki pridejo k njim, res ljubeče skrbeti.

Ko usodo otrok kroji tudi star zakonik

Naloga kriznega centra ni zdravljenje ali terapija. Otrokom zagotovijo prostor, kjer so sprejeti, varni in zaželeni. To je prvi pogoj, da se rane lahko začnejo celiti. Če je dodatna strokovna pomoč potrebna, zanjo v Palčici naredijo načrt, otroci pa so jo deležni pozneje v družini, pri kateri odraščajo. Čeprav so zaposleni bolečih zgodb vajeni, ob izkušnjah otrok ne ostanejo ravnodušni.

»Pri nas večkrat jokamo,« pravi direktorica. Zlasti radi pa jočejo ob trenutkih, kakršen je bil na dan našega obiska. Solze sreče in veselje so ostali tudi po tem, ko je hišo že zapustil par, ki je posvojil dvojčka, katerima so se starši odpovedali. »To je tretja posvojitev od leta 2007, kar Palčica obstaja,« pravi direktorica, zgrožena nad dejstvom, da posvojitve v Sloveniji še vedno ureja zakon iz leta 1976.

»Družinski zakonik, ki smo ga na referendumu zavrnili, je bil na področju zaščite otrok eden od najbolj naprednih v Evropi,« pravi sogovornica. Otroka je tako mogoče posvojiti le, če se mu starši odpovedo ali jim je odvzeta roditeljska pravica, če so otrokovi starši neznani, mrtvi ali že leto dni brez znanega bivališča. Teh primerov pa je res malo. Iz Palčice gre tako 95 odstotkov otrok v rejništvo, drugi se, če se razmere doma uredijo, vrnejo k staršem. Izmed teh nekateri v Palčico žal pridejo tudi drugič.

Vodja Palčice vztraja pri tem, da se družina, ki ponuja nov dom kateremu od otrok, temu najprej predstavi. Med seboj se morajo spoznati, treba je videti, ali se bodo razumeli, in otroku tudi s pomočjo albumov pokazati, kje bo živel, kako so videti njegovi bodoči družinski člani, mucki in kužki ter druge živali. To morajo prav tako storiti bodoči rejniki, saj je za vse v centru izjemnega pomena, da gre otrok od njih v dom, kjer se lahko normalno razvija.

Direktorica pravi, da je večina slovenskih rejnikov res dobrih, žal pa se najdejo tudi taki, ki jim je več do denarja kot do skrbi za otroke, zato preventivno preverijo vse. Medtem ko se petletni Jan (ime je spremenjeno) skriva za vrati in čaka, da si bo Manuela Ham spet vzela čas zanj, mi ona razlaga, kako nekateri starši težko sprejmejo, da jim je bil otrok odvzet. Med bivanjem v Plačici lahko otroke obiščejo. Če gre za dojenčke, so obiski zelo zaželeni, starejši otroci si morajo srečanja želeti tudi sami. Takrat lahko starši otroka enkrat na teden vidijo za uro in pol.

Kljub vsemu, kar so preživeli, gre še vedno za njihove starše in edine domače, ki jih otroci poznajo. Nekateri svojega otroka nočejo izpustiti. »Gospa, ki ji je center za socialno delo zaradi zanemarjanja odvzel otroka, je pred našim vhodom postavila šotor in se za tri tedne utaborila. Bila je narkomanka. Zavedala se je, da za sina ne more skrbeti, a ga je želela nazaj,« pripoveduje Hamova.

So pa tudi taki, ki pridejo agresivni. »Za agresijo se običajno skriva strah,« pravi naša sogovornica, zato te starše poskušajo pomiriti in jim razložiti, kaj se dogaja z njihovim otrokom. Če je potrebno, na pomoč priskoči lokalna policija, pri hujših primerih pa varnostna služba. »Oče fantka, ki je bil nastanjen pri nas, nam je grozil, da bo vse zažgal. Ker je imel psihične težave, smo grožnjo vzeli zares in smo se morali zavarovati,« še pove socialna delavka in psihologinja. Na srečo tovrstnih primerov ni veliko.

»Pogrej mi sladoled«

Večinoma je življenje v Palčici bolj podobno življenju v družini z več otroki. Le da se ti otroci menjajo. Kadar so v hiši (le) štirje malo starejši otroci, kot ob mojem obisku, je vse skupaj bolj sproščeno. Od leta 2007, odkar Palčica deluje, je ponudila zavetje že več kot 350 otrokom, samo v letošnjem juniju in juliju so skupaj zabeležili 280 nočitev.

»Delo s temi otroki je res prijetno, a je lahko tudi zelo naporno,« pravi Lučka Mlakar, ki v Palčici dela kot prostovoljka. Nasmejana študentka socialnega dela bi skoraj raje ostala ob otrocih kot odšla na morje ... Kot da o srcu, ki se je pripravljeno razdajati, ne pove dovolj že dejstvo, da je prostovoljka med svojimi študijskimi počitnicami. Mladi, kot je Lučka, s svojim delom delajo svet boljši in otroške obraze bolj nasmejane. Vsi, ki imate veselje in čas, vabljeni, da se jim pridružite. Veseli vas bodo. Vsem v Palčici se zdi pomembno tudi, da lahko otroke pocrkljajo. S tem namenom vse, ki izgubijo zobek, obišče zobna vila, skupaj praznujejo rojstne dneve otrok pa tudi druge praznike; včasih v praznik spremenijo čisto običajen dan, saj sladkarije za katerega od teh otrok pred prihodom v Palčico niso bile nekaj, kar bi poznal.

»Tukaj je bil fantek, ki ni vedel, kaj je sladoled. Rekel je, da je mrzel, da ga moram pogreti,« pravi Hamova, vesela, da dobri ljudje otrokom z donacijami, ki so jih v Palčici zelo veseli, omogočijo lepše otroštvo, in tako prispevajo košček v sestavljanko življenj palčic in palčkov, ki gredo bolj srečnemu življenju naproti. 

Besedilo: Tadeja Kreč
Foto: Saša Aleksandra Prelesnik

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol