Materina izpoved: Zaradi nadlegovanja v šoli si je sin vzel življenje

»Bil je moj otrok z angelskim obrazom, zdaj pa je moj angel v nebesih.« Tako svojo pretresljivo zgodbo o sinu začne njegova mama Jacki James. Minila so tri leta, odkar je njen sin umrl. Rodil se je devet tednov pred predvidenim rokom, zato je 35 dni preživel v bolnišnici. Hranili so ga po cevkah, nenehno je bil priključen na čisti kisik. Takrat pa še niso vedeli, da tekoča hrana in kisik povzročata spremembe na stalnih zobeh. Ta težava se ni opazila, dokler mu niso začeli rasti stalni zobje – takrat so ga otroci v šoli začeli zasmehovati zaradi tega. Spraševali so ga, zakaj si ne umiva zob in zakaj so njegovi zobje tako grdi. Resnica je, da so bili Peytonovi zobje povsem zdravi, a so bili rumenkaste barve. Otroci so ga zasmehovali tudi zaradi očal, barve las in zaradi tega, ker je bil nižji od ostalih fantov.

»V času odraščanja se je Peyton pogosto spraševal, zakaj so ljudje tako zlobni do njega. Vprašal me je: Mama, zakaj ljudje preprosto ne morejo biti prijazni? Nisem vedela, kaj naj mu odgovorim, zato sem mu dejala, naj bo tudi on prijazen. Govorila sem mu vse, kar ljudje običajno govorijo svojim otrokom – da je poseben, pameten in ljubljen. Toda z odraščanjem besede staršev nekako izzvenijo v primerjavi s tistim, kar otroku govorijo vrstniki,« pove Jacki.

Prvi poskus samomora

Novembra 2013 se je Peyton prvič skušal ubiti. Nekaj fantov z njegove šole ga je vrsto let zasmehovalo in poniževalo. Mami je začel govoriti, da bi bilo njej in očetu boljše brez njega, da si več ne želi biti na svetu. Jacki in njen mož sta mislila, da fant pretirava, a ko je nadaljeval govoriti take stvari, sta ugotovila, da težava dejansko obstaja. Mama ga je odpeljala na urgenco, tam pa so ji svetovali, naj se obrne na terapevta. Peyton je kmalu začel obiskovati terapije in zdelo se je, da gre na boljše. A to ni dolgo trajalo.

Nova šola – novo okolje – iste težave

Poleti 2014 je Jacki dobila službo učiteljice v boljši šoli, kar pa je pomenilo, da bo Peyton moral zamenjati okolje. »Pomagala sem mu razumeti, da to pomeni nov začetek in da bodo nadlegovalci z njegove šole postali stvar preteklosti. Bil je živčen, a hkrati se je tudi veselil. V novi šoli je začel obiskovati osmi razred, spoprijateljil se je s fantom, ki so ga zanimale podobne stvari kot njega. Žal pa se je maltretiranje nadaljevalo tudi v novi šoli. Peyton je bil lahka tarča, saj ni maral tistega, kar je bilo všeč večini otrok. Ni se ukvarjal s športom, oboževal je nadaljevanko Dr. Who in anime filme. Otroci so ga kmalu začeli klicati zguba in piflar. Bil je obupan. Spremenilo se je samo to, da mi je nehal omenjati nadlegovanje,« pove njegova mama.

Po enem mesecu v novi šoli je Peyton mami končno povedal, kaj se dogaja. Povedal ji je, da je šel k ravnatelju in se pritožil nad nekim fantom, ki ga je zasmehoval. Ravnatelj pa mu je samo rekel, naj se fantu izogiba. Jacki ga je vprašala, zakaj ji tega ni poedal že prej, on pa ji je odgovoril: »Mama, ti tega ne moreš urediti.« Ko sta prišla domov, je odšel v svojo sobo. Jacki ga je pustila, mislila je, da potrebuje malo miru.

»Po 20 minutah sem šla v njegovo sobo, hotela sem preveriti, če je v redu. Ampak ... Obesil se je na ventilator na stropu. Ni pustil nobenega sporočila.« Obupana mama je hitro poklicala reševalce, ki so se 25 minut trudili z reanimacijo, ga prepeljali v lokalno bolnišnico, nato pa še s helikopterjem v otroško bolnišnico v Austinu. Zdravniki so naredili vse, da bi ga stabilizirali in obudili, a so njegovi možgani utrpeli prehude poškodbe. 13. oktobra 2014 so razglasili možgansko smrt. Imel je samo 13 let. Istega dne je svetu podaril svoj zadnji, največji dar – njegovi organi so bili donirani. Rešil je življenje šestim ljudem, pomagal jim je do boljšega življenja.

Po sinovi smrti ...

»Po njegovi smrti sem bila čisto otopela. Ne spomnim se nekaj naslednjih tednov, a spomnim se pogovora z mamo, čigar hčerka Phoebe je bila ena od Peytonovih najboljših prijateljic. Rekla mi je, da je Phoebe v šoli jokala in da je fant, ki je maltretiral Peytona vedel, zakaj joka. Povedal ji je: »Sploh me ne čudi. Ta fant je bil čudak.« To je bil udarec, ob katerem sem ostala brez sape. Nisem mogla razumeti, zakaj se je neka oseba odločila, da bo tako zlobna do drugega človeka. Njegove besede niso prinesle nič dobrega. Zakaj jih je sploh izgovoril? Takrat sem dojela, da smo kot učitelji slabo učili naše otroke. Pojasnili smo jim vse o nasilnežih in nasilnem vedenju, opisali smo jim, kaj počnejo taki ljudje in jim svetovali, naj sami nikar ne postanejo taki. Nismo pa jih naučili, kako naj bodo prijazni drug do drugega. Predvidevamo, da to že vedo. Upamo, da bodo – ko jim povemo, naj so prijazni – otroci vedeli, kako to gre, a pogosto se zgodi, da o tem ne vedo ničesar,« pravi Jackie.

Vedela je, da mora ukrepati – tako je nastala kampanja "Kindness Matters" (Prijaznost je pomembna). Najprej je odprla FB stran z istim imenom, njen namen pa je bil, da se na njej delijo zgodbe o prijaznosti in da se ljudi opomni, naj bodo prijazni drug do drugega, tudi ko to ni lahko.

Prav tako je začela s tedenskimi izzivom prijaznosti – ljudje so vsak teden dobili nalogo, naj naredijo nekaj prijaznega. Sprva je njeno FB stran spremljalo zgolj nekaj sto ljudi. To pa se je spremenilo, ko se je Jacki odzvala vabilu šole in pripravila govor na prireditvi, imenovani »Za sovraštvo ni prostora.« Z obiskovalci je delila Peytonovo zgodbo. Od takrat je Jacki skupaj s svojo ekipo pripravili predavanja na 38 šolah po celem Teksasu, FB stran "Kindness matters" pa danes spremlja več kot 29.000 ljudi. Majice in zapestnice z napisom "Kindness Matters" so poslali v več kot 50 šol v 9 državah. Največja želja Peytonove mame je, da s svojimi dejanji spremeni kulturo družbe tako, da vsa negativnost, žaljivke in nadlegovanja postanejo stvar preteklosti. Pravi, da se ustvarjanje kulture prijaznosti lahko začne z eno osebo. ...

Povzeto po Reader's digest

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije