Še pred nekaj leti je meso bilo vse. Naš kruh, naše mleko, naša zelenjava, še za ribe se je reklo, da je najboljša ribica tista svinjska. Meso je bilo vse, sploh ko se je začela sezona za žar. Danes na žaru pečemo vse živo, od tofuja do sira, ki se ne topi. Nepredstavljivo pred leti. In kdo je takrat razmišljal, da bomo nekoč stali pri mesarju in ga spraševali, od kod meso sploh prihaja.
Danes v mesnici na pultu več ne leži slasten kos za pečenko, temveč obtožbe – kakšno življenje je imela uboga žival, kako so jo zaklali, koliko antibiotikov vsebuje njeno meso in koliko vode, hrane, gnojila in toplogrednih plinov je bilo potrebnih, da je nastal kos govedine, za katerega si odštel manj denarja kot za kilo češenj. Je bil potem kmet sploh pošteno plačan? Kaj pa mesar in vajenec? In gospa, ki stoji za pultom v Intersparu? Vprašanja, s katerimi se prej sploh nisi ukvarjal.
In potem so tu še številne nalepke in certifikati, s katerimi vsako leto bolj polepijo naše prehrambne izdelke, da ne veš več točno, kaj je dobro in kaj ne. Izbrana kakovost – Slovenija?
Danes tudi ni več jasno, koliko mesa naj bi pošten človek sploh pojedel. Mesojedci naj bi pogosteje umirali za boleznimi srca in ožilja. Po drugi strani večina prehranskih strokovnjakov še vedno pravi, da je treba jesti uravnoteženo. In to pomeni tudi vsaj malo mesa na teden.
Živimo v družbi neslutenega znanja. Nikoli poprej nismo vedeli toliko in tako hitro o stvareh, ki nas obdajajo, nikoli informacije niso bile tako zelo dostopne. Zdaj te mimogrede soočijo s tegobami, povezanimi z mesom. To je dobro. Samo, kaj zdaj vse to pomeni – lahko še jem meso? Kaj sporočajo vsa ta zakonodaja, žigi, dovoljenja in priznanja, eko, bio in prosto gibanje živali – če kupim tak kos mesa, sem s tem izboljšala košček sveta ali samo podpiram, da bo šel še hitreje k vragu? Kdo bi vedel. Več znanja žal povzroča tudi več neznanja.
Nedavno mi je prišla pod roke raziskava, koliko nevarnih bakterij lahko vsebuje pakirana zelenjava. Sploh oprana in natrebljena solata v vrečki, eko gor ali dol. Potem tudi glava radiča v foliji za shrambo ni več varna pred obtožbo? In marelice v zabojčku, čez katere je nekdo poveznil polivinil?
Lačna sem, a kaj si lahko sploh še privoščim za kosilo? Vdih, izdih in kozarec vode? Tudi to ni ravno najboljša ideja. Vemo, kakšne napovedi pestijo naše ozračje, in čista, pitna voda postaja vse bolj redka dobrina.
Na okenski polici sem to sezono posadila nekaj bazilike in češnjev paradižnik. Dobro si jih bom ogledala. Če sta nesporna, bo morda dovolj za žar.
