Kaligrafija je lepopisje oziroma zvrst umetnosti abstraktnega oblikovanja najrazličnejših pisav in Domžalčanka Katarina Rojc ima dar, s katerim črke spreminja v prava likovna dela.
Ste že od nekdaj lepo pisali?
Moje pisanje je bilo daleč od kaligrafskega, je pa bila moja pisava zanimiva celo grafologu. Ob koncu osnovne šole sem dobila priznanje za pridno učenko in z njim Trstenjakovo knjigo Človek in njegova pisava. To me je motiviralo. Dobila sem potrditev, da je moja pisava zanimiva, zato sem se ji posvetila. Ker sem bila 'korajžna', sem svojo pisavo poslala v analizo Antonu Trstenjaku, ki mi je dal spodbuden odgovor, da iz mene še nekaj bo. Opisal me je tudi, da sem z nogami sicer na zemlji, z glavo pa daleč v meglicah Andromedinega ozvezdja …
Kako ste si ta odgovor takrat razlagali?
Meni se je zdelo imenitno! Okolica me je vedno spodbujala. Bivši sošolci srednje oblikovne šole, kjer smo imeli predmet kaligrafija, se me menda od nekdaj spominjajo po kaligrafiji. Jaz tega daru takrat nisem občutila. Pri predmetu kaligrafija sem se zabavala, nisem pa mislila, da izstopam. Po srednji šoli sem šla na likovno akademijo, kjer je bila kaligrafija v predmetniku in tudi tam mi je bilo všeč.
Kdo pa vas je spodbudil s prvimi naročili?
Prva naročila sem dobila od sokrajanov, in sicer za abrahame, plačali pa so mi v najbolj zanesljivo valuto – s čokolado. Ta naročila so bila za otroka potrditev in prek takšnih nalog sem vadila v praksi.
Ste tudi sicer vadili?
Če vadiš samo zase, ne pride do adrenalinskega momenta ...
Pa je potreben?
Seveda, poglejte vse te vijuge. Kaligrafija ni zgolj nizanje črk in lepo pisanje, gre za kreativen postopek, pri katerem nastane umetniško delo oziroma celovit likovni izdelek.
Vsak likovnik razvije svoj slog, ste po vseh letih prakse razvili svojo pisavo?
Med šolanjem smo spoznavali stare tipe pisav in jih že tam poenostavili. In jaz sem se posvetila moderni interpretaciji pisav. Za pisave, ki jih kot avtorske poučujem na tečajih, je značilno, da so poenostavljene – so moja lastna interpretacija za sodobni čas in za potrebe zdajšnjega ustvarjanja.
Lepopisje je bilo nekoč povezano s papirjem, danes se seli na predmete iz vsakdanjega življenja. Na kakšnih predmetih vi najraje pustite svoj pečat?
Ja, kaligrafija je res prisotna na številnih predmetih, ki bi jih radi popestrili s pisano besedo. Značilen primer zadnjih let so table s ponudbo v kavarnah, ki so začele nadomeščati druge umetniške artefakte v kavarnah. Rada sodelujem s kavarnami in ne zamudim nobene priložnosti, saj z vsakim takim projektom nadgradim svoje znanje.
Na kateri dosežek pa ste v svoji karieri še posebej ponosni?
Odvisno, kako pogledam na stvar. Veliko mi pomeni obdobje, ko sem tesno sodelovala s Protokolom Republike Slovenije in pisala ob imenitnih obiskih v Sloveniji, srečanju Busha in Putina, obisku kraljice Elizabete … Takrat me je za delo angažirala gospa Ksenija Benedetti in v tistem obdobju sem dobila precej vere vase. Da je moje pisanje dovolj dobro za imenitne goste in da sem lahko kaligrafinja po poklicu. Lahko pa priznam, da sem včasih celo bolj ganjena, ko dobim kakšno 'skromno' naročilo. Predvsem zato, ker si je nekdo dal opravka z mojo storitvijo, čeprav je trg preplavljen s čudovitimi voščilnicami. Zato so mi tudi majhna naročila zelo pomembna in cenim motiv vsakega naročnika.
Kako pa je z digitalizacijo kaligrafije, se ji izogibate ali jo sprejemate in obvladujete?
Malo prepočasi jo obvladujem (smeh). Že od poslovnega začetka delam na grafične tablice, da si z njimi poenostavim delo. Na grafično tablico najraje posnemam klasično pisavo z digitalnim orodjem in želim si nadgradnje na tem področju. Še kar čakam na čas. Morala bi se potuhniti za leto dni in se samo učiti. To bo ob svetem Nikoli.
Pa imate raje klasično ali digitalno kaligrafijo?
Ne morem se opredeliti, ker rada prepletam obe. S tablico začnem delati takrat, ko želim hitreje priti do različnih opcij, nato dinamiko preverim s klasičnim priborom, ki ima svojo voljo, medtem ko je digitalnemu treba voljo določiti, to pa je treba znati … Zdaj imamo velik razmah t. i. 'hand letteringa' (v slovenskem jeziku še nimamo primernega izraza, op. a.). Prakticirajo ga številni, ki niso kaligrafi in ne znajo določiti kaligrafskih funkcij digitalnemu priboru, tako ustvarjajo značilne anomalije. In sploh niso slabe!
Pa bi lahko rekli, da je klasična kaligrafija s pojavom 'hand letteringa' v zatonu?
Ne, stara kaligrafija se ne poslavlja, k njej se še vedno vračamo. Pisave, ki so bile poenostavljene za potrebe sodobnega pisanja, ponovno želimo oplemenititi s starim priborom, tako nastajajo nove interpretacije pisav s klasičnimi kovinskimi peresi in črnili.
Kako pa je z razvojem novih orodij za pisanje?
Zadnja leta je tudi teh čedalje več. Včasih smo delali največ s kovinskimi peresi, ki se jih pomaka v črnilo. Zdaj črnilo ni več le v stekleničkah, ampak si ga lahko namešamo iz tempera barv, gvaša, pravi čopič lahko pomakamo v akvarel in z njim pišemo. Piše se tudi z barvico, s kredami, gelnimi rolerji ... Za potrebe skiciranja je trg razvil nove markerje s prirezano konico, pa čopič markerje z mehko konico, ki so ta trenutek najbolj v trendu.
Torej je dobro, da se ljudje čim prej udeležijo vašega tečaja kaligrafije. Koliko časa potrebuje nekdo, da se nauči osnov?
Da nekdo usvoji osnove, kako naj bi pisal, so recimo dovolj štirje obiski. Ključen je magični moment, ki se zgodi, ko tečajnik dojame in preskoči s pisanja na risanje črk. Nekateri potrebujejo več časa, drugi manj. Treba je pisati ritmično. In treba je prisluhniti pisalu, ki ima svoj upor, svojo voljo – v eno smer ima moč, v drugo pa je nima – ta značilnost daje karakter različnim pisavam.
Kako pa vi sprejemate vse nove ustvarjalne pripomočke, vam olajšajo delo?
Najprej povzročijo zmedo, ko se z njimi seznaniš, pa ugotoviš, kaj vse omogočajo in kakšno širino ponujajo. Tako imam na mizi kreativni nered in kadarkoli lahko potegnem z mize to, kar mi v danem trenutku lahko pomaga do najlepšega rezultata.
Kako pa boste zapisali svojo prihodnost?
Do zdaj sem spoznala, da se moram prepustiti toku, ker je trg zadnja leta tako dinamičen, da me znotraj ene sezone zna presenetiti, na srečo pozitivno.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
